Kako zaustaviti neprestano iskanje pozornosti?
„Mami, pridi pogledat, kaj sem narisala.“
„Zelo lepo je.“
„Ne najdem zelene barvice.“
„Tu jo imaš, zraven roke.“
„Kaj pa črna?“
„Tu, poleg zelene je.“
„Nočem več barvati z barvicami, hočem tempere.“
„Dobro, ti prinesem.“
„Lahko ti pobarvaš to rožico, mami?“
Povsem normalno je, da otroci iščejo pozornost in odobravanje odraslih. Problem nastane takrat, ko pozornost iščejo ves čas. Otroci, ki so nagnjeni k pretiranemu iskanju pozornosti, so pogosto tudi pravi mali manipulatorji – od povsem običajnih in nepomembnih situacij so sposobni narediti tragedijo, samo da bi pritegnili poglede in izvabili sočutje. Pretirano iskanje pozornosti nastane takrat, ko otrokove zahteve in vaše spoštovanje teh zahtev pričnejo nadzirati vaše življenje.
Veliko otrok se zateče k negativnemu vedenju zato, da bi pritegnili pozornost. To se vam morda takrat, ko so otroci še majhni, ne zdi velika težava, vendar pa tukaj lahko leži seme, iz katerega se bodo kasneje v življenju, najpogosteje v puberteti, razvile druge neželene oblike vedenja.
Vaš cilj ni odstraniti otrokove potrebe po pozornosti in odobravanju, saj če se to željo dobro usmerja, lahko postane orodje za doseganje pozitivnega vedenja. Poanta torej ni v tem, da odstranimo željo, ampak nadležno vedenje, ki izhaja iz nje.
Tako je, na primer, dober odgovor na zgornjo situacijo:
“Ne morem zdaj barvati s teboj, ker imam delo, a bom lahko čez deset minut. Lahko toliko časa potrpiš?” Tak odgovor bo dal otroku priložnost, da dobi želeni čas z mamo in se tudi nauči, da ne bo ničesar dosegel, če bo siten in naporen, ker bo mama lahko prišla šele čez 10 minut.
Kdaj je iskanja pozornosti preveč?
To je odvisno od vsakega starša posebej, koliko iskanja pozornosti lahko še prenese, ne da bi to vplivalo na njihov zdravi razum. Zapomnite si to pravilo: otrok bo iskal natanko toliko pozornosti, kot mu jo lahko dajete. Cilj je najti ravnotežje med otrokovo željo po pozornosti in tem, koliko pozornosti lahko otroku daste. So dnevi, ko vas celo normalno iskanje pozornosti lahko iztiri.
Ne bi smeli pustiti, da otrokova želja po pozornosti postane zahtevanje pozornosti, ker ko se to zgodi in otrok ne dobi toliko pozornosti, kot si želi, se začnejo napadi besa, jok, prepričevanja, kričanje in prepiri. Otroci namreč razmišljajo takole: “če sem dober in me mama ne opazi, me bo ja opazila, ko bom nemiren.”
Tri vrste pozornosti
Starši lahko svojim otrokom nudijo tri vrste pozornosti:
- pozitivno pozornost,
- negativno pozornost in
- nobene pozornosti.
Če otrokovo dobro vedenje opazite ali nagradite, pomeni, da jim dajete pozitivno pozornost. Pozitivna pozornost pomeni, da opazite pozitivne trenutke otrokovega vedenja, kar lahko pokažete z besedami odobravanja, objemom, poljubčkom, pohvalo ali celo z nagrado. Dokazano je, da pozitivna pozornost pri otrocih spodbuja boljše vedenje.
Negativna pozornost je, ko se osredotočite na otroka zaradi njihovega slabega vedenja, kar se najpogosteje zgodi, ko ste razburjeni. Za negativno pozornost so značilni: grožnje, zasliševanje, lekcije, izsiljevanje in kričanje. Vendar pa je včasih negativna pozornost bolj nagrada kot kazen in vzpodbuja nadaljnje slabo vedenje.
Kako se upreti negativni pozornosti? Poskušajte jo ignorirati in se osredotočiti samo na otrokovo pozitivno vedenje.
Starševa negativna pozornost otroka nauči marsikaj, predvsem pa manipulacije. Otrok se nauči, kako znervirati in zmesti svojega starša in kako zrasti v naporne, nadležne in težavne posameznike.
Ne čakajte na otrokovo negativno vedenje. Ne jemljite pozitivnega vedenja za samoumevno. To počnemo z najstniki. Pričakujemo dobro vedenje in spregledamo njihov trud. Ko otrok pokaže dobro vedenje, ga opazite. Poiščite ga. Več kot ga boste opazili, več ga boste našli. V bodoče bo še več pozitivnega vedenja. Slabo obnašanje lahko vsak opazi. Spremenite to. Opazite dobro obnašanje. Ni lahko, potrebna je vaja.
Preživite čim več časa s svojimi otroki, saj ni dovolj, da jim samo govorite, da jih imate radi.To jim tudi pokažite, brez izgovorov, da nimate časa ali da ste preveč utrujeni, saj je najpomembnejša vloga starša ravno to – biti starš.