Brigaj se za svojo maternico, mojo pusti pri miru!

Nekje živi ženska: 30 let, brez otrok. Ljudje jo sprašujejo: ”Še vedno nimaš otrok?” Njen odgovor je vsakič malo drugačen, a običajno vključuje prisiljen nasmešek in zadržanost.

Brigaj se za svojo maternico, mojo pusti pri miru!

”Ne, ne še,” reče med smehom, da zaduši svoje frustracije.

”No, ne čakaj predolgo. Ura tik-taka, veš,” pripomnijo pametnjakoviči, preden odidejo, zadovoljni sami s seboj, da so z njo delili to modrost. Modrujoči odidejo, ženska zadrži svoj nasmeh na ustnicah. A ko je sama, joče …

Joče, ker je bila noseča že štirikrat in je vsakič splavila.
Joče, ker se trudi zanositi že vse od poročne noči, ki je bila pred petimi leti.
Joče, ker ima njen mož bivšo ženo in mu je ona dala otroke.
Joče, ker si obupno želi poskusiti z umetno oploditvijo, a si tega ne more privoščiti.
Joče, ker je že šla skozi umetno oploditev (večkrat), pa še vedno nima otrok.
Joče, ker njena najboljša prijateljica noče biti nadomestna mama. ”Bilo bi preveč čudno,” ji je rekla. Joče, ker zdravila, ki jih mora jemati, preprečujejo zanositev.
Joče, ker ta težava povzroča težave v njenem zakonu.
Joče, ker ji zdravnik zagotavlja, da je zdrava, a globoko v sebi ve, da je njena krivda.
Joče, ker njen mož krivi sebe in ta občutek krivde ga spreminja v osebo, s katero je težko živeti.
Joče, ker imajo vse njene sestre otroke.
Joče, ker je njena najboljša prijateljica noseča.
Joče, ker je zopet povabljena na ”baby shower” zabavo.
Joče, ker jo mati nenehno sprašuje: ”Dekle, le kaj še čakaš?”
Joče, ker si tast in tašča želita biti stara starša.
Joče, ker ima 16-letna soseda dvojčka in z njima grdo ravna.
Joče, ker je super teta.
Joče, ker je že izbrala imena.
Joče, ker je v njeni hiši še vedno ena soba prazna.
Joče, ker je v njenem telesu prazen prostor.
Joče, ker ve, da ima v sebi veliko tistega, kar bi lahko dala svojemu otroku.
Joče, ker ve, da bi bil on odličen očka.
Joče, ker ve, da bi bila odlična mama, a ni.

***

Spet drugje je druga ženska: 34 let, pet otrok. Ljudje ji govorijo: ”Pet? Ljubi Bog, upam, da sta zaključila!” In potem se smejijo … ker so tovrstni komentarji smešni. Tudi ženska se smeji skupaj z njimi, vendar ne zares. Spremeni temo, tako kot vedno, in pusti, da gre nespoštovanje mimo. Le še en od takšnih dni. A ko je sama, joče …

Joče, ker je ponovno noseča in se počuti, kot da mora skriti svoje veselje.
Joče, ker si je vedno želela veliko družino in ne razume, zakaj ljudi to moti.
Joče, ker sama nima bratov in sester in se je kot otrok počutila zelo osamljeno.
Joče, ker je njena babica imela 12 otrok in si jih želi tudi sama.
Joče, ker si svojega življenja ne predstavlja brez otrok, a se ljudje vedejo, kot da so kazen.
Joče, ker ljudje sklepajo, da to ni tisto, kar si je želela.
Joče, ker preprosto predvidevajo, da je neodgovorna.
Joče, ker mislijo, da nima besede pri tem.
Joče, ker se počuti nerazumljeno.
Joče, ker je utrujena od nenehnega zagovarjanja njenih osebnih odločitev.
Joče, ker sta z možem popolnoma sposobna skrbeti za tako veliko družino, a očitno se ljudem to ne zdi pomembno.
Joče, ker je že naveličana in utrujena od ”smešnih” komentarjev.
Joče, ker se ne vtika v druge.
Joče, ker si želi, da se tudi drugi ne bi vtikali vanjo.
Joče, ker včasih dvomi vase in se sprašuje, če bi morala odnehati že pri treh otrocih.
Joče, ker ljudje tako zelo hitro ponudijo svoje kritike, a tako zelo neradi pomoč.
Joče, ker je že naveličana obsojajočih pogledov.
Joče, ker ni  le stranska predstava.
Joče, ker so ljudje nesramni.
Joče, ker se zdi, da ima vse preveč ljudi mnenje glede njenega osebnega življenja.
Joče, ker je vse, kar si želi, živeti v miru.

***

In spet nekje drugje, ženska: 40 let, en otrok. In ljudje ji pravijo:”Samo enega? Si nikoli nisi želela še kakšnega?”

”Srečna sem z enim otrokom,” vedno mirno odgovori. Naučen odziv, ki ga je podala že večkrat kot bi lahko preštela. Nihče pa nikoli ne bi posumil, da joče, ko je sama …

Joče, ker je bila njena edina nosečnost pravi čudež.
Joče, ker jo njen sin še vedno prosi za bratca ali sestrico.
Joče, ker si je vedno želela vsaj tri otoke.
Joče, ker so njeno drugo nosečnost morali prekiniti, da so rešili njeno življenje.
Joče, ker ji zdravnik pravi, da bi bila ponovna nosečnost (pre)veliko tveganje.
Joče, ker se vsakodnevno bori za to, da lahko skrbi za tega otroka, ki ga ima.
Joče, ker se včasih eden zdi kot dva.
Joče, ker njen mož noče niti pomisliti na to, da bi imela še enega.
Joče, ker je njen mož umrl in ni našla druge ljubezni.
Joče, ker njena družina misli, da je en otrok dovolj.
Joče, ker je tako vpeta v svojo kariero in ne more kar odnehati.
Joče, ker se počuti sebično.
Joče, ker še vedno ni izgubila teže od njene prve nosečnosti.
Joče, ker je bila njena poporodna depresija tako huda.
Joče, ker si ne more predstavljati, da bi šla ponovno skozi to.
Joče, ker ima težave s telesnim zdravjem, ki bi ga nosečnost le še poslabšala.
Joče, ker se še vedno bori z bulimijo.
Joče, ker so ji morali odstraniti maternico.
Joče, ker si želi še enega otroka, a ga ne more imeti.

Te ženske so povsod okoli nas. So naše sosede, prijateljice, sestre ali sodelavke, sestrične. Nič nimajo od naših nasvetov in mnenj. Njihove maternice so njihove. Spoštujmo to.

Nadirah Angail

Ocena:
[Skupaj: 13 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor