Vzgojiti otroke v prijazne, ne v popolne
Sem nepopolna oseba , ki se je poročila z drugo nepopolno osebo. Skupaj sva ustvarila tri nepopolne otroke.
Z Robijem sva zgodaj ugotovila, da nimava pojma, kaj sploh počneva. To je postalo jasno pred sedmimi leti v materinski šoli, ko je predavateljica rekla: “Dvignite roko, če še nikoli niste zamenjali plenice!” in bila sva edina v prostoru, ki sva dvignila roke.
Naš nerojeni otrok je bil “zasran”. Midva sva to vedela, predavateljica je to vedela in tudi vseh ostalih 15 parov je to vedelo.
Zaradi najinega očitnega pomanjkanja znanja sva najino lestvico uspehov postavila temu primerno. Najine otroke spodbujava, da delajo po svojih najboljših močeh in sva ponosna, ko jim uspe, vendar pa je bolj od tega pomembno, da vzgajava prijazne otroke.
Ne želim, da so moji otroci prijazni samo do ljudi, ki so takšni kot oni in se obnašajo tako kot oni. Želim, da so moji otroci prijazni do vseh. Do črnih ljudi. Do rjavih ljudi. Do rumenih ljudi. Do homoseksaulcev. Do čudnih ljudi – in ne recite, da so čudni, saj smo mi tudi.
Do brezdomcev, do punk rockerjev, do otrok, do starejših, ki hodijo v cerkev.
Da, celo do lastnega brata in sestre.
Ljudje so ljudje, bodimo prijazni z njimi. To je naš družinski moto.
Starševstvo je ena taka zadeva, kjer nikoli resnično ne veš, če tisto, kar počneš, v resnici deluje. Stvari samo počneš najbolje kot lahko in ko se se dnevi raztegnejo v tedne, se še naprej trudiš vleči, dokler se nekaj ne zgodi, kar ti da vedeti, da si ali totalno zgrešil ali pa naredil prav. Pred kratkim se je nekaj zgodilo, kar mi je dalo vedeti, da pa nekaj počnemo prav.
Učiteljica mojega šestletnika me je obvestila, da ga je izbrala za dobitnika nagrade “Dober meščan”, ker je tako prijazen, rad pomaga in je bil tako potrpežljiv s sošolcem Gabrijelom.
“Kdo je Gabriel?” sem vprašala. Odgovorila je, da je Gabriel fantek z avtizmom.
“Maverick je tako potrpežljiv z njim,” je rekla. “Naredil je tako veliko spremembo.”
Maverick je večkrat omenil, da je v razredu en res zabaven otrok, ki počne norčave stvari in nisem imela pojma, o kom govori. Imamo prijatelje, ki imajo otroke avtiste, zato Maverick morda ni niti opazil, da bi njegov sošolec bil kaj drugačen.
Naslednje jutro sem ga pri zajtrku vprašala o Gabrielu. “Oh,” je rekel. “Gabriel je moj prijatelj. Ima omejitve. Vem vse o njegovih ovirah. Gabrielova ovira je, da ne more prenehati biti zabaven!”
Ko sem se obrnila stran, da bi skrila obraz, ker sem se pričela tako grdo jokati, kot to mame počno, ko so zaradi nečesa ganjene, sem slišala Mavericka reči: “Njegova najljubša barva je mavrična! A ni to super?!”, preden sem mu strpala še več kosmičev v usta.
Nekaj dni pozneje sem se znašla v morju drugih ponosnih staršev. Moj sin je med podelitvijo nagrad mirno sedel, pojma ni imel, da ga bodo poklicali in seveda ni poznal razloga.
Gledala sem ga in spreletel me je srh, spraševala sem se, kdaj se je sprememba zgodila. Ko ga nisem opazovala, se je nekako spremenil. Še pred enim letom bi imel težave sedeti pri miru. In samo glej ga zdaj.
Pozneje sem po koncu podelitve šla v njihov razred. “Živjo, mami!” je zaklical z značilnim živahnim tonom. Sedel je zunaj poleg fantiča, ki ga nikoli prej nisem videla.
“Živjo, kdo je tvoj prijateljček?” sem vprašala.
“O, to je Gabriel!”
“Živjo, Gabriel, jaz sem Maverickova mama.”
Gabriel se mi je nasmehnil. Takoj mi je bi všeč.
Svet zagotovo ne potrebuje še treh dodatnih kretenov. Svet potrebuje še tri prijazne ljudi več. Upam, da bodo moji otroci prijazni ljudje.