Institucionalizacija otroštva

»Zgodnja socializacija« je pojem, ki ga pogosto slišim od pedagoških delavk različnih vrst, vzgojiteljic, pa tudi od prijateljic, sosed, znank in neznank vsakič, ko si drznem izraziti dvom v pomembnost zgodnjega vključevanja otrok v vrtec in njihovo dolgourno preživljanje časa v njem. Temu mnenju se vse bolj pridružujejo tudi babice in dedki – oni imajo sedaj svoje družabno življenje, saj obstajajo institucije za varovanje otrok! Sama nisem nikoli hodila v vrtec, v domačem varstvu sem bila vse do vstopa v šolo, v kateri sem se dobro znašla, in tudi v nadaljnjem udejstvovanju v družbi, šoli, službi in družini precej solidno funkcioniram, kar pomeni, da se mi je nekako uspelo socializirati.

Institucionalizacija otroštva

Začuda kot dve, tri ali petletni otrok nisem bila ne podivjana, ne prestrašena uboga samotarka, ravno tako kot otroci, ki so hodili v vrtec, sem znala peti in plesati, ustvarjati, se igrati in spoštovati hišna in druga napisana ali nenapisana pravila družbe. Smo se pa z otroki iz soseščine veliko klatili naokoli in marsikatero ušpičili. Če slučajno doma ni bilo kakšnega dela. Pri vsakem delu sem namreč morala sodelovati, pa naj bo to luščenje fižola, lopatanje v vinogradu ali izkopavanje greznice. Po svojih močeh, seveda. Nobene travme nisem doživljala, ker, revica, nisem obiskovala vrtca. Čeprav njegovih vrat nisem prestopila, sem tekoče brala že pred petim letom. Posebnih tehnik vzgoje v samostojno osebnost nisem potrebovala, ker sem samostojnost živela.

V osnovno šolo sem hodila z velikim veseljem. Se pa zelo dobro spomnim, kako težko smo včasih dočakali – vsi, ne zgolj jaz – konec šolskega dne. Mogoče ravno zato, ker smo poznali in cenili tudi svobodo popoldneva in dragocenost družinskega življenja. Če je bil pouk do enih, redko do dveh popoldne, se nam je čas že zelo vlekel. In s kakšnim veseljem smo vsak dan odhiteli domov! S sestro sva komaj čakali mamo, da pride iz službe, včasih sva jo pričakali kar na avtobusni postaji, saj sva točno vedeli, kdaj pride avtobus, na katerem bo tudi ona. Ali pa sva bili ob tisti uri skoraj prilepljeni na steklo okna, ki je gledalo na dvorišče. Pa ura ni bila štiri ali pet popoldne, temveč točno petnajst minut čez dve. In midve nisva bili stari leto ali dve, temveč sedem in več.

Čeprav so naši vrtci, roko na srce, zelo kakovostni, menim, da otrok v najrosnejših letih, sploh do tretjega leta starosti, bistveno bolj kot red, zgodnje izobraževanje po najnovejših metodah in druženje s sovrstniki, potrebuje ljubezen, toplino, razumevanje in varnost domačega okolja ter oseb, ki jim zaupa. Za vse ostalo bo še čas, vsega ostalega bo že tako dovolj. Pa to nima nobene zveze s permisivno vzgojo, zavijanjem otroka v vato in nezmožnostjo postavljanja meja! Te je namreč možno vzpostaviti tudi v okolju, v katerem se otrok počuti popolnoma sprejet.

Svet seveda ni črno-bel in mame ne moremo ostajati več let po rojstvu otroka doma, srečne smo lahko, če imamo službo, babice imajo svoje življenje in obveznosti, zasebno varstvo je drago in ni nujno, da je boljše kot vrtec, zato je le-ta, kljub nežnim letom otroka, pogosto edina možna izbira.  Tudi sama imam otroka v vrtcu. Sicer mi je, ob dogovoru z babico, uspelo vstop v vrtec preložiti na starost leta in pol, a če bi imela možnost, bi še nekaj časa ostal v domačem varstvu.  Pa ne zato, ker ga ne bi želela izpustila iz svojih krempljev, temveč zato, ker so vrtci v starosti enega ali dveh let bolj nujna kot najboljša izbira. Pa je naš vrtec krasen, prijetno urejen, vzgojiteljice so strokovne in prijazne. Glede na razmere ponekod drugod po svetu, imamo srečo, da imamo tako dostopno, kakovostno in ugodno možnost varstva otrok. Ne glede na to si prizadevam, da otrok v vrtcu ni predolgo, kljub nižji plači delam krajši delovni čas, saj vidim, kako komaj čaka, da ga pridem iskat, pazim, da nikoli ni v vrtcu napol bolan, da petke preživlja pri babici na deželi, da je doma vse počitnice čez leto in poleti tri mesece. Enostavno namreč verjamem, da je krepiti odnos z družino bistveno bolj pametno kot krepiti odnos s formalno institucijo, pa ne glede na to, za katero gre.

Ne razumem namreč naslednjih argumentov staršev, ki jih slišim precej pogosto:

  •  »Nič hudega ni, če je v vrtcu devet ur, saj spijo in se igrajo, sploh ne ve, kdaj  mine čas!«  Prosim lepo, še kako dobro ve! Ko po popoldanskem spancu potrkajo starši ali stari starši na vrata vrtca, se vse male očke ozrejo proti znanemu zvoku v upanju, da je prišla ravno njihova mama. In še kako dobro vedo, da zamujate ali da so spet na vrsti med zadnjimi.
  • »Med počitnicami naj kar hodi v vrtec, če bo pri babici, se bo samo navadil in bomo imeli težave, ko bo spet  moral v vrtec.«

Na sestanku pred uvajanjem otrok v vrtec nam je vzgojiteljica jasno povedala: »Ne mislite, da se otrok v vrtcu ne utrudi. Za otroka je vrtec služba, precej naporna služba. Tudi on rabi dopust.« In verjamem, da tega ni rekla zgolj zato, da bi bila več časa prosta.

  • »Babica ga ima zelo rada in bi ga čuvala, a bi ga sigurno razvadila, kar naj gre raje v vrtec. V vrtcu je red, doma ali pri babici pa ga je nemogoče vzpostaviti, saj mu vse dopusti.«

Uboge babice so dandanes pod velikim pritiskom. Imeti bi morale vsaj doktorat, biti najmanj nutricistke, predvsem pa seznanjene z Montessori načeli in NTC tehnikami. To, da imajo otroka rade, se z njim igrajo, ga nahranijo in varujejo, enostavno ni več dovolj. Iz mojih izkušenj izhaja, da babice otroka zelo rade razveselijo (v jeziku mamic: ga razvajajo), če ga videvajo občasno. Kar je super, gre za zavezništvo med njima. Drugačna zgodba je ob daljšem varstvu. Če je otrok npr. prehlajen in je kakšen teden pri babici, je ta po navadi še kako pazljiva, kaj bo jedel, da se ne bo prehladil, da ne bo preveč pred televizorjem ipd.  Sama sem v takih primerih vedno vzhičena nad tem, kaj počne pri babici, saj so to popolnoma drugačne izkušnje, kot bi jih dobil doma ali v vrtcu (z babico zakuri v peči, z dedkom zleze na traktor, nenadoma poje pesmice, ki sem jih sama že čisto pozabila).

  • »Sem doma, nimam službe, a otrok naj gre čim prej v vrtec. Prej gre, bolje bo za njega, pa tudi jaz si moram malo oddahniti.«

Enostavno ne verjamem, da je za enoletnega otroka bolje, da gre v vrtec, kot ostane doma. Tudi za nobenega enoletnika, ki bi rad hodil v vrtec ali se tam naučil česa, česar se doma ne bi mogel, nisem slišala. Red pa je mogoče vzpostaviti tudi doma, res pa je, da je potrebno veliko vztrajnosti, doslednosti in predvsem volje.

  •  »Če smrka in kašlja, naj kar gre v vrtec, samo da nima vročine.«

Koliko otrok sem že videla z gnojnimi izcedki in precej hudim kašljem. Nekoč, ko sem se ob prihodu po otroka začudila, kako malo jih je bilo tisti dan v vrtcu, mi je vzgojiteljica (čisto zares) rekla: »Verjetno jih bo jutri še manj. Luka namreč tako kašlja, da se kar zvija, verjetno bo okužil še vse ostale. A ne morem ga poslati domov, ker nima vročine.« Začudeno sem jo pogledala, ona pa je nadaljevala: »Najhujše pri vsem tem je, da njegova mama ne dela in bi lahko bil doma, a ga vseeno pripelje v vrtec.« Vem, da za vsak smrkav nos ni potrebna bolniška, a voziti v vrtec napol bolnega otroka ni najbolj pametno, saj tam po navadi ne ozdravijo, temveč so še bolj dovzetni za bolezni.

Drugo poglavje so izvenšolske dejavnosti. Prej začneš, bolje je, kajne? Spodnja meja več ne obstaja. Ne v starosti, ne v količini. V našem naselju poučujejo angleščino otroke od treh mesecev naprej. Prosim lepo, kaj pa otrok pri treh mesecih potrebuje? Tečaj angleščine ali mamino dojko? Nič čudnega, da veljaš čez kakšno leto ali dve za popolnoma neosveščenega starša, ki mu ni mar za otrokovo svetlo prihodnost, če otrok ni vpisan vsaj v kakšno izven vrtčevsko aktivnost. Ob vstopu v osnovno šolo se mora nato število le-teh in njihova intenzivnost najmanj potrojiti.

Ob vsem tem poveličevanju vrtcev smo pravzaprav pozabili, kaj je njihov osnovni namen. Da na čim bolj prijeten in otrokom prijazen način, ki je hkrati vzgojno-izobraževalen, čuvajo naše otroke, med tem, ko jih sami ne moremo. Lepo, da jih imamo, a niso obvezni. Razumem, da starši ne moremo kar ostati doma in zgolj skrbeti za  svoje otroke, tega si največkrat niti ne želimo, a včasih tudi ni tako zelo nujno potrebno, da ostajamo v službi cele dneve. Vsaj ne oba starša, vsaj ne vsak dan. Še vedno smo za vse, kar pričakujemo od vrtca (upoštevanje pravil, spoštovanje avtoritete in drugih ljudi, pridobivanje znanja itd.) odgovorni predvsem starši. Vloga vrtcev v otrokovem življenju bi morala biti sekundarnega in ne primarnega pomena. Nekaj enostavno ne more biti prav, če je otrok v vrtcu vsak dan devet ur ali več, nato pa s starši pred spanjem preživi tri do štiri ure. Če nima kakšne dodatne aktivnosti. Tak otrok lahko, po mojem laičnem mnenju, razvije dve skrajni strategiji:

  •  se vrtca brani na vse možne načine (jok, neželeno vedenje, bolezni psihosomatskega izvora itd.),
  •  v vrtec hodi zelo rad, tako rad, da sploh noče domov (vzgojiteljice in sovrstniki so mu za zgled, čeprav bi morali to vlogo odigrati starši).

Vsi izgovori v smislu: »Ni pomembno, koliko časa si z otrokom, važno je, da je tisti čas, ko si z njim, preživet kakovostno,« so navadna opravičila staršev, ki otrok ne morejo umestiti v svoj velepomemben urnik. In kaj je kakovostno preživet čas?  Tekanje od ene aktivnosti do druge med koncem tedna?

Sama verjamem, da je vsaka minuta, ko se igraš z otrokom, mu bereš, z njim kuhaš, packaš, pospravljaš ali tekaš naokoli, predvsem pa vsaka minuta, ko se z njim stiskaš in crkljaš, vredna neskončno več kot vsak tečaj tujega jezika ali klavirja. Mogoče ob tem res tvegaš, da ne boš vzgojil novega kozmopolitanskega poliglota, Mozarta ali Messija, obstaja pa velika verjetnost, da vzgojiš otroka, ki se dobro počuti v lastni koži, se čuti sprejetega, slišanega in ljubljenega ter bo znal v življenju ljubezen tako sprejemati kot vračati, poleg tega pa bo v sebi vedno nosil toplino domačega gnezda.

Delovne navade pa lahko pridobi tudi drugače kot na dragih tečajih, kajne? Ne gre pozabiti, da se mora otrok naučiti tudi, kako v roke prijeti metlo in v pomivalni stroj zložiti posodo, kam pospraviti čiste nogavice, kako narezati korenček, skuhati jajce in pripraviti solato, kako grabiti travo in vreči kakšno poleno na ogenj – mogoče mu bo to celo bolj prav prišlo kot osnove klarineta. Če pa je nad le-tem res navdušen, krasno, spodbujajte ga, samo ne iščite mu za vsako ceno dejavnosti zgolj zaradi tega, ker bi mu to lahko kdaj v življenju prav prišlo.

Ob razmišljanju, zakaj je tako pomembno otroke vključevati v dejavnosti izven doma ter zakaj desetletniki več ne znajo prijeti za nož, zabiti žeblja ali zakuriti ognja, morajo pa se udeleževati vseh teh izven šolskih aktivnosti, se sprašujem, v čem je namen krepitve odnosa z institucijo in ne z družino? V čem je namen tega, da vzgajamo otroke, ki bodo koristen del sistema, konkurenčni, ne preveč navezani na nikogar, ki hkrati ne bodo znali preživeti od lastnih rok, se znajti v naravi? Res je, otroci so prilagodljivi. Če se navadijo, da so v vrtcu in nato v šoli po deset ur dnevno, jim verjetno kasneje v življenju ne bo težko pristati na to, da so v službi še toliko ur več. In takrat se le ne čudite preveč, če bodo prezaposleni, da bi našli čas za vas. Saj obstajajo institucije, ki tudi za to poskrbijo, kajne?

Suzana Zagorc

Suzana Zagorc

Suzana Zagorc je magistra komunikologije in avtorica odlične knjige Kaj pa vidva cakata?!, ki vsaj tako spretno kot svinčnik vrti kuhalnico. Od vseh vlog, ki si jih je kot vsaka pretirano sodobna zenska naložila, ji je še vedno in vedno bolj pomembno biti "varuhinja ognjišča", ob tem pa skrbi za žar tako v hiši in duši kot za tistega pod lonci. Včasih je bila strastna raziskovalka "zdravega življenja", sedaj pa prisega predvsem na uporabo lastne pameti. Vzgoje se ne loteva s priročnikom v rokah, temveč predvsem z zgledom in zanašanjem na materinske instinkte.
Suzana Zagorc
Ocena:
[Skupaj: 10 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor