Zgodba iz vrtca: potem pa še recite, da je vzgojiteljem lahko

Pogovor, ki se je zgodil v vrtcu, je zaokrožil po internetu. Vsi se sladko smejijo izjavam nekega fantka, vzgojitelji pa sporočajo “Ni lahko z otroki,” ali pa “Redkokateri poklic je boljši.”

Vse bi moralo potekati brez težav, samo par škornjev bi moral obuti. Vendar pa to so otroci. Zato je to izgledalo nekako takole.

Vzgojiteljica v vrtcu pomaga fantku obuti škornje.

Škornji so malce tesni, kakšna muka, on je potiskal, ona je vlekla,
a škornji nikakor na noge. Ko sta bila oba škornja nekako navlečena,
si vzgojiteljica vsa potna oddahne. Mali pa pravi:
– “Vzgojiteljica, škornji so obuti narobe”.
In res. Desna na levi in leva na desni. Ni bilo lahko škornjev sezuti, kaj jih šele ponovno
obuti.
No, na koncu so bili škornji na pravi nogi. Takrat pa mali izjavi:
– “To niso moji škornji.”
Vzgojiteljica se ugrizne v jezik, da ne bi zakričala.
-“Zakaj tega nisi povedal prej?” S težavo mu spet sezuje škornje. Mali nadaljuje:
-“Škornji so od mojega brata. Mama jih je dala meni.”
Vzgojiteljica ni vedela, ali naj joče ali naj se smeje … Ko je vzgojiteljica fantku ponovno
obula škornje, ga še vpraša: “Kje pa imaš rokavice?”
Fantek odgovori:”Ja, v škornjih.” 🙂

In potem recite, da je delo vzgojitelja lahko.

Verjamem, da se boste strinjali, da je za to delo treba imeti srce. To je samo en od primerov, ki kaže, koliko truda, ljubezni in  potrpljenja je potrebno za opravljanje dela vzgojitelja. To je čudovit in hkrati težek poklic.

Se strinjate? Verjamem, da so med vami tudi vzgojitelji in vzgojiteljice in da poznate takšne in morda še hujše pripetljaje med vašim delom. Morda imate še kakšno podobno anekdoto iz vrtca, ki bi jo želeli deliti z nami in našimi bralci. Podelite jo.