Malčkov zorni kot

Malčkov zorni kot

»Empatija je tako zelo učinkovita, ker ne zahteva rešitev, ampak le razumevanje.« – John Medina

Ta članek se osredotoča na pomembnost izkazovanja empatije do otroka in njegovih čustev, postavljanja in ohranjanja jasnih meja ter spodbujanja sodelovanja z otrokom. Kot pravi Magda Gerber: »Na začetku otroku pomagamo, potem pa počasi spodbujamo več in več sodelovanja z njegove strani.«

Način, s katerim pristopate k otroku ter kaj in kako nekaj rečete je ključnega pomena, kako bodo vaše zahteve sprejete in kako voljno bodo otroci pripravljeni sodelovati. Poskusite za trenutek na svet pogledati z malčkovega zornega kota. Spustite se na vse štiri in se razglejte naokrog. Kaj vidite, kaj slišite, kako se počutite?

Malčki so še tako majhni, imajo velike ideje in načrte, toda tako malo vpliva na to, kaj se z njimi dogaja. Pomislite kako se morajo počutiti, ko se zadovoljno igrajo in jih nekdo nenadoma zmoti z zahtevo, naj pohitijo ali da je čas, da se lotijo nečesa drugega. To se malčkom tekom dneva večkrat zgodi.

Malčki so zelo osredotočeni na sedanjost in jih dejavnost, s katero se trenutno ukvarjajo čisto prevzame. Ne obremenjujejo se z urniki in obveznostmi. Ko se ne zmenijo za vas, kadar jih kličete, da je čas za odhod, to ne pomeni da vas namenoma ignorirajo ali da manipulirajo z vami. Malčki resnično ne slišijo, kaj jim želite povedati.

Kako se lahko izognete frustraciji tako vi kot vaš otrok? Upočasnite tempo, približajte se otroku in se spustite na njegovo višino, vzpostavite očesni stik in poglejte, kaj počne. Recite mu: »Vidim, da si zelo zaposlen s kockami, toda čez nekaj minut bo treba zaključiti, pospraviti kocke in se obleči.«

Čez nekaj minut se mu spet približajte, pridobite njegovo pozornost in recite: »Čas je, da pospraviš kocke in se oblečeš. Prinesla bom škatlo in ti pomagala pri pospravljanju.« Ni potrebe, da se ponavljate ali razburjate, saj bodo v večini primerov otroci sodelovali, če jih le zmeraj nagovorite na miren in spoštljiv način. Pomembno je, da si vzamete čas in resnično pridobite njihovo pozornost ter jim daste vedeti, kaj lahko pričakujejo. Tudi njim dajte dovolj časa, da lažje preidejo iz ene dejavnosti na drugo in jih smiselno vključite v novo nalogo.

Teh nekaj kratkih napotkov predstavlja osnovo dobrega in spoštljivega starševstva. Na tak način lahko začnete komunicirati z dojenčkom že od samega začetka.

Kaj pa če otrok joka in ne sodeluje, tudi če delate vse kot je prav? Tudi to se včasih zgodi.

Najprej sprejmite njegova čustva: »Slišim da jokaš in se upiraš. Težko se je nehati igrati, ko pa se imaš tako lepo. Nočeš pospraviti kock in se obleči.« Pustite, da vaše besede prodrejo do otroka in poslušajte kaj vam ima za povedati. Zapomnite si, da poslušanje in izražanje empatije ne pomeni, da se z otrokom strinjate ali da mu morate popustiti. Dopušča pa otroku, da izrazi svoja občutja, ki so čisto legitimna, kar vi sprejemate z razumevanjem. Čez nekaj minut ponovite svojo zahtevo: »Razumem, da se nočeš nehati igrati, toda čas je, da se oblečeš. Pomagala ti bom. Kaj bova najprej naredila?« Z besedami vodite otroka skozi proces in spodbujajte sodelovanje. Kjer je mogoče, mu dajte možnost izbire: »Boš šel sam v svojo sobo ali želiš, da te nesem?« Nobene potrebe ni po odmoru, podkupnini, lažnih obljubah ali komentarjih kako priden / poreden je otrok.

Če začne sodelovati, se mu zahvalite. Če noče sodelovati, to sprejmite in pojdite naprej. Lahko rečete nekaj v smislu: »Trenutna situacija je težka za oba. Nočeš prenehati z igro, toda čas je. Jaz bom pomagala tebi, ti pa pomagaj meni.« Bolj boste osredotočeni in mirni, večja verjetnost je, da bo otrok začel sodelovati. Če se ne more odločiti, se odločite vi namesto njega.

Včasih pa je najbolj modro stopiti korak nazaj in dati otroku svobodo. Deček, katerega pazim in je star 32 mesecev, je trenutno v fazi ko mu je zelo pomembno, da ima možnost izbire pri tem, kaj in kdaj se bo nekaj dogajalo, čeprav ima ustaljeno dnevno rutino in veliko prostega časa za igro. Ko pride do menjave aktivnosti, se strahotno upira, pa tudi če gre samo za to, da mora obuti čevlje preden gre ven, pa čeprav je sam hotel v park. S starši smo ugotovili, da je najbolje, če se takrat nekoliko umaknemo in mu damo čas, da se pomiri.

Primer: igramo se na dvorišču. Čas je za odhod v hišo in umivanje rok pred večerjo. Deček to dobro ve, saj smo ga opozorili. Ko pa je resnično treba končati igro in zapreti peskovnik, začne vreščati in se upirati. Namesto ponavljanja zahtev, prosjačenja, pregovarjanja, kreganja in merjenja moči mu samo povemo, da gremo v hišo, da si bomo umili roke in skupaj pojedli večerjo, on pa se nam lahko pridruži, ko bo pripravljen. (Vrt je ograjen in varen, dečka pa vidimo skozi kuhinjsko okno.) Čez nekaj minut ga že slišimo, kako kliče, da je pripravljen in prihaja notri. S tem načinom je v hiši dosti bolj mirno.

 

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor