Zdrave otrokove frustracije

Vsak od staršev bi bil verjetno navdušen, če bi imel otroka, ki sprejema omejitve in prepovedi, razume, ko česa ne more dobiti, odstopi od nemogočih želja, dobro prenaša stresne situacije, ne eksplodira, ko gre kaj narobe, se uči iz napak, se hitro pobere po porazu in je sposoben sprejeti dejstvo, da ne bo vedno tako, kot si želi.

Predpogoj za te sposobnosti, ki jih nima niti marsikateri odrasel, je zmožnost, da prepoznamo jalovost svojih prizadevanj. Z drugimi besedami, gre za sposobnost prepoznavanja stvari, ki jih ne moremo spremeniti in sposobnost sprejemanja tistega, kar se nam zdi nesprejemljivo. S to funkcijo se ne rodimo, vendar jo s pomočjo staršev razvijamo v zgodnjem otroštvu, s procesom prilagajanja. Ne gre za inteligenco in razumevanje, temveč za čustva in sposobnost delovanja čustev.

Zakaj je jok pomemben?

Proti koncu prvega leta starosti si začne otrok marsikaj želeti (sem ne spadajo otrokove primarne potrebe). Takrat še ni zmožen ločiti sebe od svojih želja. Skozi vse svoje telo čuti željo po nečem in je zelo navdušen. Nato pa mama reče NE in otrok je postavljen pred zanj nemogočo situacijo – da se tej želji odpove. Otroški sistem mora še razviti sposobnost sprejemanja, da stvari ne bodo vedno takšne, kot si je zaželel. Ko se otrok sooči z dokončnim NE, se silna energija želje in vznemirjenja preobrazi v veliko frustracijo.  Narava nam je za takšne situacije dala dragoceno zmožnost rešitve te frustracije – jok.

Z jokom se otrok uči sprejemati nesprejemljivo in se prilagaja neugodnim razmeram, ki jih ni mogoče spremeniti. Gre za prilagajanje čustvenega dela možganov, razvijanje samodejne sposobnosti, ki je bližja sposobnosti držanja ravnotežja pri učenju vožnje s kolesom, kot pa sposobnosti logičnega dela možganov, da razumejo vzrok in posledico. Prva tri leta so bistvenega pomena za ta proces, saj so možgani še vedno zelo dojemljivi in se ta zmožnost kasneje znatno zmanjša, zato bo otroku to sposobnost kasneje veliko težje razviti.

Določanje mej

Nenadomestljiva vloga staršev pri razvoju prilagoditvenih zmogljivosti poteka z določitvijo mej za otroke. Čeprav so meje običajno način, kako doseči otrokovo zaželeno vedenje, je njihova funkcija veliko pomembnejša. Ko otroka soočimo z jasnim stanjem, da ne bomo izpolnili neke želje, je zelo pomembno, da celoten proces izpeljemo tako, da v celoti razumemo, kaj počnemo. Največji pomen meja je, da otroka pripelje do solz in mu pomaga pri izjokavanju frustracij. S tem se bo naučil sprejemati nesprejemljivo in se bo tako znal prilagoditi.

Zato je bistveno, da smo otroku hkrati vir nezadovoljstva in tudi največja uteha in podpora. Le tako bo lahko prebrodil silno bolečino in ne bo aktiviral obrambnega mehanizma čustvenega zaprtja in dviga obrambe. Ker otrok še ne razlikuje med sabo in svojo željo, mu pomagamo do spoznanja, da mama njega sprejema, ne pa tudi njegove želje. S tem pristopom pomagamo otroku, da postopoma preoblikuje svojo identiteto z željo po sebi. Kazen, vpitje ali popolnoma nepotrebno pretepanje lahko otroka odvrne od žalosti in solza. Postane lahko neskončno boleče in otrok izgubi ali zmanjša sposobnost jokanja in tako razvije prilagodljivost. Tak otrok postane težak in naporen zase in za svoje starše. V življenju bo tak človek imel težave pri spopadanju s porazi, izgubami, stresom, spremembami načrtov in bo hitro eksplodiral. Te lastnosti odraslih niso stvar karakterja, temveč tudi nezrelosti.

Jasen NE

Drugi pomemben razlog za postavljanje mej je stik, ki se takrat vzpostavi. Ko en od staršev jasno pove NE, ki prihaja iz globokega odnosa in prepričanja, lahko otrok začuti, kakšni so njegovi starši in kaj mora vedeti, da se lahko ob njih počuti varnega. Zato je izredno pomembno, da NE izgovorimo le, ko vanj globoko verjamemo, sicer ne bo delovalo. Otrok se ne sklicuje na besede, ampak na energijo za njimi. Če mama pravi: »Ne, ne moreš se sedaj igrati, moramo iti,« a pri sebi ve, da bi lahko še malo ostali in da odhod ni tako pomemben, bo otrok to začutil in ne bo poslušal. Bolje je, da dovolite deset stvari, nato pa NE prihranite za konec, kot pa da nenehno govorite NE brez učinka. Mnogi starši imajo težave s samopodobo in postavljanjem mej. Otroci se v takšnih družinah ne počutijo varne in staršev ne poslušajo. Takoj ko slišimo sebe reči: »Sem ti že stokrat rekla …«, pomeni, da imamo problem mi, ne pa otrok. Otrok ima potem problem z nami, ker mu ne uspemo jasno pokazati svojih osebnih mej, preko katerih bi se nas otrok “dotaknil” in se počutil dovolj varno z nami.

Osebni odnos

Tretji razlog za postavljanje mej je, da se otrok spontano uči, kako se to počne in bo v prihodnosti imel sposobnost jasnega izražanja odnosa in postavljanja osebnih mej drugim. Otrok, kateremu starši preko postavljanja mej dajejo izkušnjo prilagajanja in ga popeljejo skozi frustracije ter so mu ob tem v podporo in uteho, ki jasno izraža moč starševskega odnosa in osebnih meja, se spontano razvije v osebo z ustreznim obnašanjem in ga o tem ni potrebno posebej podučiti.

Današnji starši imajo pogosto težave z otroškimi solzami in otrokom dovolijo vse, samo da ne bi jokali. Nekateri otroški jok enačijo z neuspešnim starševstvom. Ampak če razumemo, da otroku s tem, ko prisluhnemo solzam in mu pomagamo, da gre skozi žalost, nudimo veliko dobrega, potem ni nujno, da je ta proces tako strašen. Če to storimo odločno, vendar nežno, ob koncu solza občutimo še večjo medsebojno povezanost. Pomanjkanje prilagoditvenega usposabljanja pušča otroke v negotovosti, iz katere ne morejo sami. Edini ventil za sproščanje frustracij, ki jim še ostane, je agresija, ki pa v družbi že dosega epidemične razsežnosti.

Čustveno utapljanje

Prezgodnje izpostavljanje otrok preveliki čustveni bolečini, s katero se ne morejo soočiti zaradi običajnih vzgojnih idej, ki so globoko zakoreninjene v naši družbi, povzročajo čustveno utapljanje. Rezultat tega je zaustavitev zorenja otroka in dušenje procesa psihološkega razvoja, tako da ne preseneča nezrelost današnjega odraslega prebivalstva. Pri določanju mej v prvih letih razlaga nima nobene vloge in nas spelje s pravega namena postavljanja mej, le da je otroku v zadovoljstvo, da se starši trudijo zanj.

Cilj ni v tem, da otrok razume vzročno-posledični odnos nekaterih prepovedi, temveč da s svojimi sistemskimi izkušnjami o frustrirajočih izkušnjah razvije to sposobnost za celo življenje. Pomanjkanje takšnih izkušenj povzroči, da se otroci zdijo trmasti, neposlušni, razvajeni in kot taki so pogosto odrinjeni, sankcionirani in premalo ljubljeni. Takšni otroci se še bolj zapirajo vase in zavračajo bližino, da ne bi občutili bolečine. Zato se razvojni proces le še poslabšuje.

Ta tema je še posebej pereča pri zelo občutljivih otrocih, ki so veliko bolj dovzetni za čustvene poškodbe in se zapirajo hitreje, zaradi česar postane njihovim staršem izjemno težko. Pomembno je, da se prilagoditev čim prej uskladi z najglobljim razumevanjem in občutkom, da se to v bistvu dogaja, s čimer zagotovimo, da primarne potrebe niso nikoli predmet prepovedi.

Tema prilagajanja je le ena izmed pomembnih tem, katerih razumevanje prispeva k temu, da bomo otroku starš, kakršnega potrebuje, da razvije svoj potencial in postane zrela in popolna osebnost, nam pa olajša starševstvo.

Kako popeljati otroka skozi proces prilagajanja?

• Izberite situacije, v katerih otrok potrebuje naše sodelovanje, ne mi njegovo. Torej ne, ko bo moral pospraviti sobo, ampak ko gre za nekaj, kar on želi od nas. Pred tem preverimo, da njegova želja nima globljih motivov, ki bi lahko spremenili naše odločitve.
• Tega procesa se lotimo, ko imamo čas iti do konca in se ne ukvarjamo z ničemer drugim.
• Recimo NE brez razlaganja in ne puščajmo prostora za razpravo. Pri tem pa otroka ne ignoriramo in ne prekinjamo stika z njim, ne glede na njegovo reakcijo.
• Že vnaprej se pripravimo, da bo otrok jokal in kričal in se pri sebi zatrdno odločimo, da ne bomo izgubili živcev, da bomo prisebni in mirni, ko bo otrok vpil, da nas sovraži in da smo najslabši starši na svetu.
• Povečajmo povezanost, ujemimo otrokov pogled, dovolimo mu, da je jezen in besen, a mu dajmo jasno vedeti, da nas ne sme tepsti ali loputati z vrati. Dovolimo mu, da udarja npr. po postelji, da izrazi frustracijo, vendar naj čuti, da ga imamo tudi takšnega radi, ga sprejemamo in smo z njim.
• Bodimo izvor jasnega NE, a hkrati tudi utehe, opore in razumevanja njegove jeze. Ko nam otrok dovoli, ga objemimo in božajmo.
• Na otrokov: »Proooosim …« moramo sporočati: »Najdražji moj, ne dovolim ti tega, a vseeno te imam najrajši na svetu in bom ob tebi, da te tolažim in ti pomagam, da izjočeš in izraziš svojo žalost in bolečino.«
• Če smo dokazali svojo verodostojnost in trdno stališče skozi več takšnih situacij, lahko včasih popustimo in spoštujemo otrokovo željo, da ga ne bi izgubili in s tem poglobimo našo povezanost z njim.

Tomislav Kuljiš/naravno starševstvo