Kreativna alternativa namesto gledanja TV-ja
Zadnja stvar, ki jo boste našli pri meni, je spodbujanje starševske krivde. Zato bom pač predvidevala, da ste že vsi dobro seznanjeni z nevarnostmi televizije za naše najmlajše in naše malčke: potencialni zamik govorjenja, debelost, ADHD in agresivnost so vse stvari, ki bi jih radi pri otrocih preprečili, če bi le lahko.
Me pa ne preseneča, da starši raziskave ignorirajo (in nasvete Ameriške Akademije za Pediatrijo) in mlajšim od dveh let vseeno pustijo gledati televizijo. Kako lahko krivimo očeta ali mamo, ki si želi prebrati vsaj en cel stavek v časopisu, skuhati kosilo, nemoteno govoriti po telefonu, imeti nekaj minut miru v kopalnici ali priti le do nekaj še kako zasluženih trenutkov miru?
Bega me, da vsi ti strokovnjaki delijo opozorila in kritike, nihče pa staršem ne ponuja učinkovitih alternativ za TV varuško. Res najlepša hvala vsem organizacijam, ki nam govorijo, da je bolje, da svoj čas namenimo pogovoru z našimi otroki, branju, petju in igranju skrivalnic, ampak to nikakor ne rešuje naše težave. Večini nam je jasno, da moramo veliko svojega časa in energije posvetiti našim otrokom tako fizično kot psihično. In na vsake toliko potrebujemo pavzo. Kar malce užaljena sem, ko pravijo strokovnjaki »ne, ne, ne!« in nato delijo nasvete, ki ne upoštevajo prvotnega razloga, zaradi katerega starši pustijo otrokom gledati TV.
Dobra novica je, da ta druga možnost obstaja in je primerna tako za starše kot za otroke. Otroci rastejo, starši si lahko vzamejo odmor in ko smo s svojimi otroki, lahko »naredimo manj in več uživamo«. Prav preprosto je, da mi je to uspelo s tremi otroki (in nisem nobena profesionalka ali genij) in nikoli ne bom razumela (razen s tega vidika, da ne služi denarja), zakaj je to tako dobro varovana skrivnost.
Odgovor: v naše dojenčke vsadimo veselje oziroma navado za samoiniciativno igro, da osvojijo življenjski stil, ki ga predlagata pediater Emmi Pikler in specialistka za novorojenčke Magda Garber.
Past, v katero se ujamejo starši, je nevaren cikel uporabe ekrana, da zamotijo otroke. To poustvarja problem, zaradi katerega smo pristali na tem mestu – otrok, ki sam sebe ne zna zabavati. Otroci, ki ves čas samo gledajo TV, pozabijo tisto, za kar so se rodili in česar so se tako veselili – kar moramo starši spodbujati – sanjanje podnevi, raziskovanje, eksperimentiranje, ustvarjanje samoiniciativne igre.
Ne glede na to, da je premišljevanje in aktivnost za novorojenčke samoumevna, daljši čas samoiniciativne igre ne pride sam od sebe, ne da bi ga spodbudili.
To pomeni, da moramo otroku najprej zagotoviti varen prostor ali dva za igro (če je to lahko tudi zunaj, odlično), potem pa ga spodbujati, da ga buden aktivno uporablja (med časi za spanje, hranjenje in previjanje) ter se s tem področjem dobro seznani. Svojega otročka lahko pri tem opazujemo in uživamo, se usedemo poleg in ga potem počasi začnemo puščati in v bližini delati svoje ali se sproščati, medtem ko se otrok uči na varnih predmetih in igračah, ki jih izbere sam. Po mojih izkušnjah te sobe (ali predeli sob) otrokom ogromno pomenijo še takrat, ko že zdavnaj razlog zanje ni več varnost v starostnem obdobju. Otrokov igralni kotiček postane udoben, terapevtski in domišljijski prostor, kjer se rojevajo sanje.
Sčasoma bomo vsi otrokom predstavili filme in televizijo.
Moj nasvet: počakajte, kolikor dolgo le lahko in jim nato postopoma predstavite ta medij. Osebno bi imela ogromno težav z televizijo, ker bi jo poskušala kontrolirati (poleg vseh ostalih težav, ki jih prinesejo malčki). Zame je bilo veliko bolje, da sem se tega izognila do otrokovega tretjega leta.
Izčrpajte uporabo voščenk, kock, punčk in hišic, sestavljank, plastelina, žog, knjig, igrač na kolesa, kred (ena boljših igrač kadarkoli) in tako naprej, preden se obrnete na televizijo in filme. Ko se otroci, ki so vajeni samoiniciativne igre, začnejo dolgočasiti, so ponavadi na robu nove ideje za aktivnost ali igro. Včasih pa potrebujejo le nekaj naše pozornosti ali le počitek.
Če potrebujete nekaj zabavnega za uspavanje in glasba ne pomaga.
Poskusite posnete knjige (na CD-ju, recimo) preden se odločite za televizijo in podobno. Ponavadi se najde veliko izbire v knjižnicah. Ne vmešajo se toliko v otrokov razvoj poslušanja in učenja, kot se televizija. Stimulirajo domišljijo, namesto da bi se otroci le izolirali in niso moteči ali strašni, kot so filmi. Še najboljši posnetki pa so tisti, ob katerih je tudi knjiga in tako lahko z otrokom po straneh spremljate zgodbo.
Če le lahko prestavimo začetek uporabe televizije (ali prekinemo navado v zgodnjih letih), bomo otroku dali več možnosti za razvoj nevronskih povezav, ki jih potrebuje, da bo dober poslušalec in učenec, več možnosti za pridobivanje večjih in manjših motoričnih sposobnosti, zmožnosti reševanja problemov in močnega samozavedanja.
Vsi starši počnemo veliko napak, vendar pa bodo samoiniciativna igra, kreativno mišljenje in osamosvojitev življenjska darila, ki jih tako vi kot vaši otroci ne boste nikoli obžalovali.
Janet