Umirjeno starševstvo z otroki med sedmim in enajstim letom

Umirjeno starševstvo z otroci med sedmim in enajstim letom

Popolni starši ne obstajajo. Vsak se trudi po  svojih najboljših močeh in s sredstvi, ki so mu v danem trenutku na voljo. Če že pri malčkih sledimo načelom pozitivnega starševstva, bo lažje tudi, ko bodo starejši. Toda nikoli ni prepozno za začetek in zelo hitro boste opazili spremembe v otrokovem vedenju.

Predstavljamo vam smernice in primere pozitivnega, umirjenega starševstva pri šoloobveznih otrocih.

Nadzirajte svoja čustva

Nadzorovanje čustev je najpomembnejša obveznost staršev. Če se preveč razburite in izbruhnete, povzročite nepotrebno dramo. Otrok se ne počuti varnega, zato noče sodelovati z vami in vam nasprotuje. Če pa ohranite mirno kri, nadzirate čustva in razpoloženje ter ustvarite prostor za komunikacijo.

Povežite se z otrokom

Preden začnete ‘popravljati’ otrokovo vedenje, se morate povezati z njim. Otrok namreč sodeluje z vami le iz enega razloga – zaradi odnosa, ki ga imata. Ko postavljate meje, naredite to sočutno in razumevajoče, vendar odločno. Če se otrok neprimerno vede in vam kljubuje, je to zato, ker se ne počuti več povezanega z vami. Velikokrat se zadeve umirijo, ko se odnos zopet vzpostavi.

Namesto kaznovanja otroka raje usmerjajte in učite

Meje seveda morali biti, toda postaviti jih je treba razumno in upoštevaje tudi otrokova čustva.  Če otroci čutijo, da njihovo mnenje šteje, da so slišani, se bodo počutili pomembne. Želeli si bodo ohraniti povezavo in dobre odnose z vami, zato bodo sodelovali. Naučili se bodo soočiti s svojimi čustvi in jih sprejeti, kar je prvi korak k njihovemu obvladovanju. Ko bodo sposobni obvladovati svoja čustva, bodo zmožno obvladovati tudi svoje vedenje.

Še nekaj konkretnih primerov:

Vaš sedemletnik vas neprestano prekinja med delom od doma

Ne zmore se sam zamotiti. Razjezite se in ga okarate, potem pa spoznate, da vaša reakcija mogoče ni bila na mestu. Globoko vdihnite in še enkrat premislite. Otrok ne čuti povezave z vami in potrebuje potrditev z vaše strani. Rabi vašo energijo, da se napolni in začuti, da vam je mar. Prekinite z delom za nekaj časa in povejte sodelavcu, da ga pokličete čez eno uro. Obrnite se k otroku in mu recite: »Že vse popoldne se trudiš pridobiti mojo pozornost. Sedaj bom zaprla računalnik in odložila telefon. Za dvajset minut se bom posvetila samo tebi. Kaj si želiš početi?«

 Vaš osemletnik se znaša nad mlajšim bratom vsakič, ko dobi priložnost

Jasno postavite meje: »Ne smeš tepsti bratca, ker to boli.« Otroka ne kaznujete, saj veste, da starejši vidi mlajšega kot svojega tekmeca. Starejši otrok rabi več vašega časa, da se bo počutil povezanega. Pogovorite se z njim: »Zadnje čase se mi zdiš raztresen. Tudi jaz pogrešam najin skupen čas, ko pa se dogaja toliko stvari. Vzemiva si vsak večer 20 minut samo za naju, ko bratec odide v posteljo. Kaj praviš?«

Vaš devetletnik vsa spravlja ob pamet, ko vas vedno znova sprašuje za eno in isto stvar

Najraje bi mu nekaj zabrusili nazaj, toda pametneje se je obrzdati. Ustavite se, prenehajte z delom in zadihajte. Ko se nekoliko umirite, sprevidite, da ste jezni zato, ker otrok preizkuša vaše meje. Mogoče pa se želi počutiti nekoliko bolj neodvisen. Zapomnite si, da lahko zmeraj najdete rešitev, ki je zmagovalna za oba. Če ste že na robu z živci, se najprej umirite. Zadnja stvar ki jo želite je, da izbruhnete.  Prekinite pogovor, dokler se ne počutite dovolj umirjeno. Potem pa sočutno in razumevajoče načnite pogovor: »Razumem, da si jezna, ker ti ne dovolim ostati dlje pokonci. Ko spravljam spat tvojega bratca in sestrico, se res ne morem osredotočiti na najin pogovor. Predlagam, da se o tem pogovoriva takoj jutri po šoli. Kaj praviš?«

Naslednji dan seveda držite svojo obljubo in se z otrokom pogovorite. Prizadevajte si najti rešitev, ki bo sprejemljiva za oba.

Vaš desetletnik vam zabrusi: »Sploh me ne razumeš! Sovražim te!«

Ne jemljite otrokovega izbruha preveč osebno. Tukaj niste v ospredju vi temveč vaš otrok, ki ga begajo zapletena čustva in občutki, težave s samokontrolo, naval hormonov, na novo vzpostavljanje povezav v čelnem korteksu. Otrok še ni dovolj zrel, da bi razumel in primerno izrazil, kaj ga spravlja iz tira. Zato globoko vdihnite in se opomnite, da vas ima otrok neizmerno rad vendar tega trenutno ne zmore izraziti. Približajte se mu umirjeno in z mirnim glasom recite: »Vidim, da si zelo vznemirjen, saj drugače tega ne bi rekel. Vem, da me nisi hotel namerno prizadeti, toda v naši družini se ne pogovarjamo na takšen način. Žal mi, če imaš občutek, da te ne razumem. Imam te rada in nočem, da se počutiš slabo. Tukaj sem zate, poslušala te bom in te poskusila razumeti. A me objameš?«

Otrok vam bo neizmerno hvaležen, tudi če se tega v tem trenutku še sam ne bo prav dobro zavedal. Ko se pomiri, ga objemite in mu povejte, da ne marate vpitja. Če pa je otrok še vedno razburjen, se osredotočite najprej na to, da mu dopustite izraziti čustva in mu pomagate, da se pomiri. Tukaj ni prostora za vsiljevanje pravil, saj boste tako napet odnos samo še poslabšali.

Vaš enajstletnik prihaja večer za večerom iz svoje sobe in se pritožuje, da ne more zaspati

Vi imate še toliko dela, preden se tudi sami uležete, toda postane vam jasno, da vas otrok potrebuje. Objemite ga in recite: »To je pogosto pri otrocih tvoje starosti. Vsak dan se veliko dogaja – šola, prijatelji, spreminja se tvoje telo. Tudi jaz se ti verjetno zdim včasih drugačna in tudi mene zmede, ko vidim kako hitro odraščaš, ko pa si še včeraj bil moj majhen otročiček. Kaj praviš na to, da se vsak večer uležem s tabo v posteljo in še malo poklepetava in se stiskava?«     

Avtorica: Dr. Laura Markham, ustanoviteljica AhaParenting.com in avtorica knjig Peaceful Parent, Happy Kids, Peaceful Parent, Happy Siblings ter njene zadnje knjige Peaceful Parent, Happy Kids Workbook.

Vir: Peaceful Parenting Examples Age 7 – 11

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor