Pomoč staršev pri učenju – da ali ne?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Pomoč staršev pri učenju - da ali ne?

Piše Lea Čerin

Ponedeljek je ravno pravšnji, da delim z vami osebno izkušnjo, ki se dotika teme tega tedna. Za uvod in razmislek.

Preden sem se odločila, da stopim iz javnega šolstva in grem svojo pot, sem bila zaposlena v osnovni šoli kot učiteljica dodatne strokovne pomoči. Seveda sem bila seznanjena z določenimi pristopi k učenju, vendar tako globok uvid v »problem« učenja mi je odprla šele lastna hči … v 4. razredu. S hudo stisko je prišla k meni in rekla: »Mami, ne znam se učiti.« V rokah pa je imela učbenik družbe.

Od mene je prejela tipičen odgovor: »Kako ne znaš? To je pa res enostavno. Prebereš, izpišeš … po alinejah ali v miselnem vzorcu… in se naučiš. Potem pa pridi k meni in ti bom postavila nekaj vprašanj.«

Resda je odšla v sobo, se poskusila učiti … pa ni šlo. Čez pol ure je bila zopet pri meni z istim stavkom, le da je tokrat dodala še … »pomagaj mi, pokaži mi kako«.

Prva moja misel je bila – ali bo moj otrok imel težave pri učenju, ker si ne more zapomniti, kaj je predsodek, kaj je stereotip, kaj je kultura itd. Definicije, ki so bile v učbeniku zapisane zelo abstraktno.

Tudi sama sem se znašla pred dilemo, kaj narediti in kaj se sploh dogaja. Predvsem zato, ker pva tri leta nismo delali za šolo … nič. Super, sem si mislila takrat, moj otrok je popolnoma samostojen. Naloge so narejene v šoli, med poukom posluša, zapomni si vse, kar je potrebno … in doma ni potrebno delati preprosto nič.

Kljub temu sem v sebi čutila slabo vest – kaj pa učne navade?! Bi jo morala vsaj tega (na)učiti? No, 4. razred je poskrbel tudi za učne navade. Žal pa ne za veščine učenja.

Od tistega dne dalje, ko je hči v meni sprožila notranji klik, da moj način učenja njej ne ustreza ali pa enostavno še »ni dovolj zrela« za takšno (klasično) učenje, sem sprejela izziv, da ji pri učenju najprej pomagam. Pomoč, ki je pomenila, da ji pokažem KAKO naj se loti učenja še na drugačne načine, ki bi mogoče njej bili trenutno bolj koristni.

Mi je bilo pomembno, koliko časa si bom vzela za to pomoč? Ne. Vedela pa sem, kaj je moj cilj, kaj želim doseči s tem, ko ji pomagam.
Mi je bilo pomembno, da usvoji učinkovite metode učenja? Da. In šele ko jih je usvojila, je moja pomoč postajala vse manj potrebna.
Zdaj? Ne pomagam, ampak usmerjam, vodim in spremljam:)

Če veliko E. trenutno samo usmerjam in spremljam pri učenju, je zgodba z malo A. nekoliko drugačna.

Med njima je samo 3 leta razlike, pa se mi je ob vstopu v prvi razred zdelo, da se je učni načrt (oz. učne zahteve do otrok) v treh letih korenito spremenil. Pa seveda … vsak otrok je unikat 

Prva osebna izkušnja z učenjem še ne pomeni, da sem bila opremljena z vsemi orodji, ki so potrebna, da bo otrok uspešen pri učenju. In če prvi otrok ne potrebuje veliko pomoči, ne pomeni, da je tudi drugi ali tretji ne bo.

Mala A. je umetnica, rada piše, si izmišljuje zgodbice in pravljice, rada riše in ustvarja. Je mali sanjalček, ki pa bo takoj opazila, da imate novo frizuro ali da sta vezalki na vaših teniskah za odtenek različni. Kar hitro je večino šolskih predmetov sprejela kot nebodigatreba in da se v šoli samo sedi in posluša. Če ni osebne izkušnje in doživetja, bo učna snov mirno odplavala mimo.

Mala A. je definitivno drugačna od velike E. Določene predmete naredi z lahkoto, druge ne. Zato sem zelo kmalu opazila, da bo potreben drugačen pristop kot pri starejši. In da čakati na 4. razred, ko se začne »ta pravo« učenje, ne bo prava odločitev.

Začelo se je že v 1. razredu z metodo »zelenega svinčnika«. Pravijo, da so otroci na nek način naši »učitelji«. Bi se kar strinjala s tem, ker mala A. je potrebovala poleg metod učenja tudi pomoč pri spopadanju s tremo (pred nastopanjem, pred ocenjevanjem). Je izjemno čustvena in vsaka kritika ji naredi več škode kot koristi (marsikdo namreč še vedno meni, da kritika v nas prebudi željo, da postanemo boljši in popravimo napake… žal temu ni tako… za marsikaterega otroka ne).

Čeprav sem bila tudi sama »tiha miška« v razredu, pogosto v stiski, ko je bilo treba stopiti pred razred, temu nisem posvečala posebne pozornosti (sem iskala načine in priložnosti, da se skrijem). Dokler to ne postane problem lastnega otroka, ki mu seveda želimo dobro popotnico v življenju. Ta pa je, da se zna spopasti s tremo v različnih situacijah (ne samo v šoli). In da »skrivanje« ni vedno prava rešitev. Ker sem s tem sama pri sebi ogromno predelala (in še predelujem), sem hvaležna, da čutim dovolj moči in ji zmorem pri tem pomagati.

Moja pomoč njej še ni zaključena, je šele 3. razred.

Pri čem ji pomagam? Pri strategijah učenja in pri samozavesti. Veščine, ki se jih ne naučimo od danes na jutri. Potreben je čas. Koliko časa si bom vzela za pomoč? Ni pomembno, pomembno je to, da začuti mojo podporo.

Pri njej se učim, da pomagati pri učenju ni nekaj, kar starši ne bi smeli delati (ker to poznamo od naših časov), ampak nekaj kar lahko pomeni, da postajamo boljši starši in odkrivamo pri otroku njihovo boljšo verzijo. Če to pomeni začetno pomoč, jo kot starš moram ponuditi.

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.
Lea Cerin
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.8]

Morda vas zanima tudi ...

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.

Dodaj odgovor