Pravljica: Lisička Lila in vrata, ki so se zdela prevelika

Na robu Kostanjevega gozda je stala šola z modrimi polkni in velikimi rdečimi vrati.

Vsem drugim so se vrata zdela čisto navadna.

Lisički Lili pa so se vsak dan zdela večja.

V ponedeljek so bila velika kot vrata skednja. V torek kot grajska vrata. V sredo je bila Lila prepričana, da segajo skoraj do oblakov.

»V petek bom morala skozi njih,« je zvečer rekla mami in si z repom pokrila smrček.

»Res je,« je rekla mama.

»Kaj pa, če ne bom vedela, kam sesti?«

»Potem boš vprašala.«

»Kaj pa, če bodo vsi že imeli prijatelja?«

»Potem boš najprej samo sedela poleg nekoga.«

»Kaj pa, če me bo strah?«

Mama je za trenutek pomislila.

»Potem te bo pač strah.«

Lila je pokukala izpod repa.

»Samo to?«

»Samo to. Strah ni znak, da ne smeš naprej.«

Trije majhni koraki

Naslednje jutro sta se sprehodili do šole. Nista šli noter. Samo do velikega hrasta nasproti vhoda.

»To je prvi korak,« je rekla mama.

Lila je pogledala rdeča vrata. Še vedno so bila ogromna, vendar tokrat niso segala do oblakov.

Naslednji dan sta šli do klopi pred šolo.

»Drugi korak.«

Na klopi je sedel ježek Tim in si zavezoval vezalko. Pravzaprav jo je poskušal zavezati. Njegove bodice so se pri vsakem poskusu razjezile bolj kot on.

»Greš tudi ti v petek v prvi razred?« je vprašala Lila.

Tim je pokimal.

»Mene malo skrbi,« je priznal.

Lila je hotela reči, da nje nič ne skrbi. Potem pa se je spomnila maminih besed.

»Mene tudi.«

Oba sta se zasmejala, čeprav ni bilo nič posebej smešnega.

Včasih je samo prijetno izvedeti, da nisi edini.

Dan pred šolo

V četrtek je Lila sama predlagala, da gresta še enkrat mimo šole.

Tokrat sta prišli čisto do vrat.

Lila je položila tačko na rdeč les.

Vrata niso zarenčala.

Niso se stresla.

Niso je vprašala, ali zna brati.

Bila so samo vrata.

»Tretji korak,« je zašepetala.

Ko sta se vračali domov, je Lila opazila nekaj nenavadnega. Šola je bila enako velika kot prej, njen trebuh pa je bil malo manj zategnjen.

Petkovo jutro

Lila se je zbudila, še preden jo je mama poklicala.

Oblekla je rumeno jopico, pojedla nekaj žlic kaše in trikrat preverila, ali ima v torbi peresnico.

Na poti do šole ni veliko govorila.

Ko sta prišli do velikega hrasta, jo je spet stisnilo v trebuhu.

Pri klopi je bilo še huje.

Pred rdečimi vrati pa se je ustavila.

»Mami, strah me je.«

Mama jo je objela.

»Vem.«

»Ali lahko grem vseeno noter?«

»Seveda.«

Takrat je izza grma pritekel ježek Tim. Ena vezalka je bila zavezana, druga pa je plapolala za njim.

»Lila!« je zaklical. »Greva?«

Lila je pogledala mamo, nato Tima in nazadnje vrata.

Naredila je en korak.

Potem še enega.

In še enega.

Vrata so bila dovolj široka za oba.

Največje odkritje

V učilnici ni Lila takoj vedela, kam sesti. Vprašala je učiteljico.

Ni poznala vseh otrok. Sedla je poleg Tima.

Ko je učiteljica prosila, naj vsak pove svoje ime, je Lila govorila malo tišje kot običajno.

In ko je mama odšla, jo je za trenutek spet stisnilo v trebuhu.

A nič od tega ni pomenilo, da ji ni uspelo.

Ob koncu dneva je stekla skozi rdeča vrata in zagledala mamo pri velikem hrastu.

»Veš, kaj sem ugotovila?« je rekla.

»Kaj?«

»Vrata sploh niso bila največja stvar.«

»Kaj pa je bilo največje?«

Lila je pomislila.

»Tisti prvi korak.«

Mama se je nasmehnila.

Lila pa se je obrnila proti šoli. Rdeča vrata so bila zdaj samo vrata.

In jutri bo skozi njih stopila še enkrat.

Če se tudi vaš bodoči šolar pripravlja na novo okolje, mu lahko poleg zgodbe pomaga miren pogovor o tem, kaj ga čaka. Staršem je lahko v pomoč vodič kako otroka pripraviti na prvi dan šole. Pri vprašanjih o pripravljenosti na vstop v šolo preberite tudi kaj je pred prvim razredom res pomembno. Če otrok dlje časa izraža izrazito stisko zaradi šole, pa je koristno pogledati še vodič kako pristopiti k šolskim težavam brez prehitrih sklepov.