Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi blagovna znamka

Kdo bi si mislil, da bo prišel čas, ko bo ženskam pomembneje, kaj nosijo na sebi kot v sebi. Nisem izjema. So dnevi, ko se počutim vredno šele takrat, ko veljam v očeh drugega.

Ne morem in ne želim soditi tistim, ki živijo za lastno potrditev v odsevu ogledala. Takšnih ljudi, ki sodijo, se tudi sama izogibam. Ne vtikam se v telesa in duše drugih ljudi. Nisem jaz tista, ki bi morala ploskati preprostosti in se umikati kiču in lažnim fasadam. Prišlo bo to, počasi. Samo od sebe. Prihaja čas novih ogledal. Tistih v očeh.

Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi sama blagovna znamka
Leandro Martinez/Flickr

Lahko poskusiš vse. Lahko potrošiš vse. In to vse je na nekaterih nič. Poceni, drago. Z blagovno znamko ali brez. Tudi črna vreča za smeti nekaterim ženskam zavidljivo dobro pristaja. Nekaterim ženskam pa, lahko ste užaljene, kot hočete, ne pristaja niti najdražja jakna na svetu. Ampak jakna je jakna, vreča za smeti pa je vreča za smeti. Ko gledaš drago jakno, ne vidiš utrujene, zaskrbljene ženske s predpasnikom okoli pasu, ko z eno roko lupi krompir, z drugo pa briše nos objokanemu otroku. Vidiš žensko. Njeno najboljšo verzijo. Vidiš tarčo, ki čaka na izstreljene puščice. Ogledalo, čisto, brez madeža. Dobro se počuti samo takrat, ko se tuje ustnice nasmihajo ob pogledu nanjo. V to mora vložiti (jakna), da dobi alibi za lepoto. Vse, kar je dobro, se prej ali slej vrne, ostalo izpuhti. Kup iluzij postane še večji.

Ne iščejo vsi lepote v nas, ampak na nas. Dokler je vprašanje o lepoti, nam ni pomembno, če jo iščejo znotraj ali zunaj …

Dneve in dneve sem razmišljala o dekletih, ki sta sedeli poleg mene. Bilo je to nekje pred desetimi dnevi. Dekleti, stari okoli devetnajst let. Iz črnih lakiranih Louis Vuitton torbic so štrlele skripte za faks. Enaki torbici. Enaki punci. Mobilni telefoni so vibrirali, dovolj veliki, dovolj bleščeči. Na etuijih je pisalo Chanel. Opazovala sem ju. Eni od njiju se je razmazala maskara. Drugi to ni bilo mar. Ker če bi ji bilo, prva zagotovo na obrazu ne bi imela črnega madeža pod očesom. Tako pa je imela. In madež in dolge, rdeče pobarvane umetne nohte, ki niso bili sposobni prijeti za skodelico “macchiata”, ne da bi to izgledalo nekako smešno. Za eno mlado damo, mislim. Obe sta imeli ustnice, poleg z dvojno dozo nikotina, obarvane z rdečo.

Dovolj dolgo sem ju opazovala, da lahko rečem, da sta iskali pozornost. Potrditev svojega obstoja. Brez etikete s ceno, obešeno na njunih ovratnikih. Vendar kot da bi bila tam. To se vidi. To se čuti. Ženske to takoj pokažejo, čeprav se tega niti ne zavedajo.

Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi sama blagovna znamka

Vse, kar hodi, ima ceno.
Vse, kar diha, ima vrednost.
Predmeti ne dihajo, če ste slučajno pozabili …

Spomnila sem se sebe pri devetnajstih. Prvo leto faksa. Nisem imela dosti tega. Imela sem samo tisto, kar mi je posojala starejša sestra. In tisto, kar sem si lahko privoščila sama. Da bi zahtevala od staršev denar za cunje? Niti na kraj pameti mi ni prišlo. Tako zaradi vzgoje kot zaradi življenjske situacije. Takrat je prevladoval slogan “znajdi se sam, prijatelj …”.

Pogosto sem gledala vse te krasno oblečene punce. Medtem ko sem gledala njih, sem gledala sebe. Sem jim zavidala? Mogoče. Pa saj ne, da nisem imela ničesar. Ampak tudi vsega nisem imela. Ne spomnim se podrobnosti. Spomnim pa se tega, da sem svojo edino majčko nosila na sto in en način. In tega, da so mi nekateri (verjetno podobni meni) govorili, da imam stil in da sem zelo ustvarjalna. O, ja. Spomnim se (ja, dobro se spomnim, čeprav bi želela, da se ne bi) neke situacije, ki me je dotolkla in pokazala, da obstajajo bogati ljudje, revnejši od najrevnejšega berača.

Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi sama blagovna znamka

Njene oči in pogled, uprt vame. Med nanašanjem šminke na ustnice mi je rekla:

“V tem greš z nami? Nimaš nič novega? Nekaj originalnega? Kakšno dobro znamko … ?!”

“Nimam … kaj pa temu manjka, novo je …”

“Manjka cena, draga. Cena znamke. To je znak, koliko veljaš ….”

Če sem se kdaj počutila ceneno in bedno, je bilo to takrat. Vendar je ta občutek kratko trajal.  Nekaj me je predramilo iz bede, ki je prišla iz njenih ust. Mogoče ona? Me je ona predramila? Dovolj dobro, da se ji lahko zahvalim za lekcijo, ki sem jo razumela šele nekaj let pozneje …

Tako kot ljudje, tudi lekcije pridejo takrat, ko je čas, ne takrat, ko to mi želimo …

“Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi blagovna znamka,” je rekla, objemajoč me z besedami po tem plazu obsodb (kot nikoli doslej). Hvala ti, mama.

Tvoje besedo odzvanjajo vsakič, ko zagledam te osebe, ovešene s tujimi imeni.

Te sužnje, ki so tudi sebi tuji in nikoli to, kar v resnici so.

Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi sama blagovna znamka

In danes? Ne. ne nosim znanih blagovnih znamk. Ne zato, ker si jih ne bi mogla privoščiti, ampak zato, ker mi do modnih znamkic in imen blagovnih znamk ni niti najmanj mar. Če že imam kako cunjo s podpisom, je najverjetneje zato, ker sem jo dobila za darilo. Preveč škrta sem, ko kupujem zase. Greh mi je dati 500 € za torbico ali čevlje. Tudi zato, ker so mi v življenju bolj pomembne druge stvari kot so knjige, potovanja, slike, moje drobne radosti … Spomnim se materinih besed: “Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi blagovna znamka …” kot da jih je včeraj izrekla.

Včeraj. Danes. Tudi jutri bo enako. Ozrimo se okoli sebe. V svetu, v katerem živimo, se vse vrsti okoli izgleda, imidža. Konec koncev okoli vsega, kar je na nas. Poglejmo ženske, ki nas obdajajo. Prijateljice, znanke. Večina je oblečena v draga oblačila,  vse po zadnji modi. Čeprav so časi slabši kot kdajkoli. Medtem pa vse govorimo o notranji lepoti, ki si je nekako ne moreš predstavljati brez tiste nove torbice, novih čevljev. Kako hinavsko. Nekatere znanke me pogosto vprašajo: “Kaj imaš to na sebi? Krasno je. Čigavo je?” Jaz pravim: “Moje.” One pa: “Ma ne, mislim, katera blagovna znamka je to?” Odgovorim: “Nobena. če je na meni, je moja …”

Mislim, da bi za nekatere ljudi veljala več, če bi rekla, da nosim Chanel ali Louis Vuitton. Sploh ne želim, da bi takim ljudem kaj veljala.

In ne, ne mislim, da je greh imeti denar, si lahko privoščiti lepe stvari, skrbeti zase, biti urejen in negovan, se obleči po zadnji modi in uživati v sebi … Ne mislim tako. Resno. Mislim samo, da je greh živeti samo za to. Porivati to ljudem pred nos in, še huje, ocenjevati ljudi samo in izključno na podlagi tega, kaj imajo na sebi …

Konec koncev, celo ženska, ki je nekoč živela za modo in od mode, je ob neki priložnosti rekla:

Moda ni samo način oblačenja, moda je na nebu, na ulici, povezana je z idejami in načinom našega življenja ter z vsem, kar se dogaja.

Hvala ti, Coco Chanel. če nimaš nič proti, bi raje ostala na nebu, na ulici mi je pretesno … 🙂

Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi blagovna znamka. Hčerka, ne nosi blagovnih znamk, bodi blagovna znamka “preprosti nasmeh”.

Morali bi znati živeti. Več v svoji koži in manj v tujih očeh.

Ingrid Divković

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor