Biti starš »drugačnemu« otroku

Peklensko obdobje v družbenih okvirjih

Že od nekdaj sem na svet gledala drugače, zanimive so mi bile stvari, ki jih drugi niso opazili, čutila sem stvari, ki jih drugi niso čutili, ali pa vsaj priznati niso želeli in predvsem povedala sem na glas stvari, o katerih so drugi molčali. Za nekaj časa sem poskusila biti v onih kvadratkih, ki jih družba zahteva, ampak je bilo to zame peklensko obdobje, nisem bila jaz to in bila sem grozno nesrečna.

Nehote, ali pa hote, tega nikoli nihče ne bo vedel, sem takšen pogled na svet predala na svoja otroka. Zame sta najbolj čudovita in najboljša, kot upam, da vsak starš čuti ob svojem otroku, okolica jih dojema, kot biserčka in luštna otroka, ki imata na trenutke vedenjske težave, baje zaradi mene, njunega karakterja in že česa. Življenje z njima je vse prej kot pravljica.

Biti starš »drugačnemu« otroku
QUOI Media Group/Flickr

Ob mirnemu in poslušnemu otroku bi znorela

Ko sem rodila ta velikega in je bil zelo naporen, živ in poln domišljije, sem bila prepričana, da je to maksimalno, kar lahko starš dobi in rodila se je ta mala in pokazala, da obstaja več kot to. Če sem iskrena sama do sebe, ob otroku, ki je pri miru, spi dovolj, je poslušen in nenaporen, bi jaz znorela. Da ne bo pomote nista nemogoča ali ne vem kaj že, le otroka, ki sta na nek način »drugačna« in razmišljata izven okvirjev. Moja naloga ob njiju je ta, da sprejmem to, da so klici iz šole nekaj normalnega, da moram biti vedno 10 korakov pred njima, da od njiju lahko pričakujem, da mi dokažeta, da se nemogoče da, da sprejmem to, da je moja domišljija omejena in da imam včasih občutek, da sem v neki jako težki strateški video igri.

Je z mojima otrokoma nekaj grozno narobe?

Nekaj časa sem verjela, da sem nekaj grozno narobe naredila pri sami vzgoji, kar je bilo še bolj boleče, ker sem zakonska in družinska terapevtka in običajno jaz »solim pamet« staršem in za povrh vsega mi je vsak, ki je imel 5 minut časa razlagal, kako bi se moja dva morala obnašati, morala razmišljati, morala govorit … bla, bla in zaključek, da je z njima nekaj grozno narobe. V takšnih momentih resno razmišljaš, če si kot starš dober in iščeš pot, kako bi to spremenil, dokler na neki točki ne dojameš, da s tabo in s tvojim otrokoma ni nič narobe, le v zlati kletki nista.

Biti starš »drugačnemu« otroku

Njuna drugačnost v praksi

Kako v praksi zgleda ta njuna drugačnost. Iz mojega zornega kota nič drugačnega. Npr. ko smo na igrišču plezata, se lovita in se gugata, hitro najdeta prijatelje in družbo. V očeh drugih je zgodba nekako takšna, da sta totalno nevzgojena, ker plezata po igralih, splezata na vrh hišice, na bližnje drevo, na ograjo, že kam, pri guganju počneta vse mogoče, stojita na gugalnici, zavrtita verigo, da se potem vrtita in norca tekmujeta iz katere višine si kdo upa skočiti iz gugalnice. Pri lovljenju sta povsod, medtem sta glasna, naredita še kakšen preval, napol salto, se mečeta en po drugem … za igračo uporabita tudi material iz narave. Sicer potem ne vem, kam spada to, da ko jo pokličem in rečem, da gremo, to naredita takoj in nikoli ne slišim onega: »Kaj bi rada?!«, »Jaz ne grem!« in podobne. Ko gremo na sprehod, se lovita in sproti vržeta še kakšno smet v smetnjak, nabereta kakšno vejo, lubje, rožico, ker iz tega doma kaj naredita. Pri nas doma je vedno trušč in nekakšno dretje. Tiho sta samo takrat, ko sedita pred TV, ampak to, da bi bila pri miru … ne obstaja. Če že gledata TV izbirata risanke, ki jih večino otrok ne gleda, oz. so poučne, sicer je vmes katera ona klasična otroška in seveda poročila, ker jih gleda mami. Ta velik je od nekdaj gledal one punčkaste risanke z razlago, da ima potem več materiala, da se igra s puncami. Ta mala je že od nekdaj obsedena s konji, vilami in čarovnicami. Ko bo velika, bo čarovnica. Pri nas doma se redno igrajo družabne igre, tako da jih ogromno poznata.

Telefonski klici iz šole

Če se s čim ne strinjata, to jasno pokažeta in jima ni mar za okolico, kar je načeloma super, dokler … no, to izražanje njunih misli in čutenj ni ravno idealno v šoli, kjer se zahtevajo neki standardi. In potem je tu nekakšno premo-sorazmerje, njuno nestrinjanje oz. drugačno mišljenje povzroči to, da učitelji norijo, ker v tem, da pokažeta svoj prav, sta zelo izvirna, posledično sem jaz klicana v šolo.

Avtomatično dobita potem eno etiketo, ki jo pridno potrjujeta in jaz dobivam več klicev. Kako je to videti v očeh drugih ne bi, ker je do nedavnega bila šola mojih otrok, moja nočna mora. Vsakič ko je zazvonil telefon je bila panika, telefonske imam že vse spravljene in ko sem videla cifro in se je izpisala tista, ki je naznanjala, da kliče nekdo iz šole, mi je padla tema na oči in je bilo le vprašanje, za koga sem spet klicana. In običajno so bili potem klici v smeri, ta velik spet ni želel delati v šoli, ko ga doma vprašam, kaj je bilo, je zgodba čisto druga in je naredil vse, plus kazen, ki si jo je predelal. Ta mala je ponovno uspela nekaj ušpičit oz. nekoga prepričati, da je naredil neumnost. Ko sem hodila proti šoli – travma, ker sem samo čakala, kaj me tokrat čaka. Največkrat običajne stvari, ta velik ni želel delati, tamala se je šla »gremo mi po svoje«. Neumnosti, ki sta jih uspela narediti, je ogromno. Ko gledam nazaj, moram priznati, da so zabavne in se lahko zahvalim le nekaterim učiteljem, da so zdržali in imeli posluh. Kaj bo novo šolsko leto prineslo ne vem, ampak …

Biti starš »drugačnemu« otroku

Jaz se nisem rodila zato, da bi upoštevala pravila, ampak za to, da bi živela

To njuno nestrinjanje je potem vidno na vseh področjih, ko prideta k zdravniku ali katerem drugem strokovnjaku, ki otroka pregleda tekom razvoja. Če jima oseba ni všeč, ji to povesta, če jima je prijetna, to osebo objameta. Enako je pri drugih ljudeh, ki so del njunega življenja.

Ko se spomnim nazaj, najbolj zabavne dogodivščine … mislim, da je ta mala bila stara nekje 5 let in sem ji razlagala, kaj in kako, me je smrtno resno pogledala in rekla: »Veš mami, jaz se nisem rodila za to, da bi upoštevala pravila, ampak za to, da bi živela.« . Pa si lahko samo tiho. In ravno ta mala je namazana z vsemi žavbami, ker če je le možno si v zraku izmisli nekaj, na koncu to dejansko naredi.

Mislim, da je njena najhujša pogruntavščina bila ta, ko ni bilo nekaj tako, kot si je ona zamislila in temu primerno protestirala, si je s tem prislužila obisk svoje sobe, rezultat je bil potem ta, da se je začela dreti: »Ne, prosim ne, ne bom več poredna, samo tepst me ne!«. Ker živimo v centru mesta in v 1 nastropju, je to pomenilo, da se vse sliši na ulico. Moram ponosno povedati, da nisem popustila, le upala, da mi policija ne potrka na vrata.

Podobno sceno sta skupaj naredila, ko smo šli na sprehod in bi onadva raje bila na igrišču, dober kilometer sta jokala, hlipala, prosila in zagotavljala, da ne bosta več itd., pa ne da smo šli mimo ogromno ljudi, ki so me samo čudno gledali in si v tistih očeh videl prezir in obsojanje, kakšna grozna mati sem, sem zdržala in po tistem kilometru se tamaladva ustavita in me vprašata, če ne bomo šli nazaj, ja valda da ne in ona hladno mrtvo: »Aha, OK, potem nama ni uspelo.« in šla mirno dalje, vsa nasmejana in razigrana.

Na trenutke sta srhljivo preveč samostojna in ničesar ju ni strah

Da ne bom samo o njunih navihanih podvigih, sta otroka, ki pri svojih 7 in 10 letih, znata speči mufine, pecivo, za rojstni dan sem celo dobila torto. Znata speči palačinke, si narediti čaj, špagete s polivko, solato, smuti … jesta hrano, ki jo večina otrok ne pogleda. V trgovini nikoli ne izsiljujeta, v restavraciji si naročita solato (ono varianto, ko dobiš gor piščanca na žaru, ali kakšno ribo), brez težav se povsod zmenita vse in nikoli nimata težav pri spoznavanju novih ljudi, tudi prespita lahko povsod. Hodita v hribe, oz.  tečeta, da mi vso motivacijo pobereta.

Otroci, ki imajo kakšno motnjo, so zanju zgolj otroci, ne glede na spol, starost, vero, državljanstvo, barvo kože, status, motnjo. Res da ne vikata starejših, ampak imata do vseh spoštljiv odnos in se lahko z vsakim zmenita vse. Obožujeta knjige, prebrano potem predebatirata in učita drug drugega.

Ta mala je gumica in vse športne zadeve osvoji takoj, tako da bratca uči kako najhitreje splezati kam, kako delati kolo in stojo, kako plesati itd., ta velik je filozof in potem sestrici pomaga pri nalogi, jo uči o računalniku in video igricah. Že lep čas se znata sama umiti in zvečer z veseljem poslušata pravljico. Že lep čas znata jesti s priborom (tudi z nožem) in piti sama že znata lep čas, enako je z zadevami na WC-ju. Na trenutke sta srhljivo preveč samostojna in ničesar ju ni strah. Poznata besede PROSIM, HVALA in OPROSTI, ter jih znata uporabiti.

Biti starš »drugačnemu« otroku

Otroka izven okvirjev

V glavnem, moja otroka nikakor nista otroka, ki bi bila pri miru, s katerima bi lahko šla na obisk in bi sedela pri miru in poslušala čenče. Če sta že pri mizi, se vključita v debato, ali si najdeta svojo igro, ki običajno ni ravno primerna. Razmišljata izven okvirjev in v stvareh vidita več možnosti uporabe. Tako so lahko papirnati robčki, zgolj robčki, avto za igro, žoga, material, za delanje rožic, ali zgolj kepa za obmetavanje. Ni lahko z njima, ker moreš biti vedno pripravljen na nove dogodivščine, v vsaki njuni izjavi je lahko trik, ali delček, ki te bo kasneje stal (npr. Ta mali sem lep čas najedala, da si je potrebno zobe temeljito umiti, eno jutro sem dobila bumerang nazaj, ko se mi je mudilo, ta mala še kar v kopalnici in ko jo prosim, naj pohiti, mi zabrusi nazaj: »Mami, a ne govoriš vedno, da morajo biti zobje temeljiti umiti.« in sem se lahko usedla na stol in počakala.).

Svet ni samo črno bel. Svet je mavrica. Povej to naprej. Povej to svojim otrokom.

Zavedati se moraš, da ti nikdar ne bo dolgčas in da boš včasih na zadnjih atomih. A največja težava je v okolici, ker ogromno časa in energije porabiš za to, da ti komentarji in 1001 ideja ne pridejo do živega. Da lahko mirno rečeš, da imaš čudovita otroka, ki nikoli in nikdar, no vsaj upam, da ne, ne bosta kot večina, ker razmišljata izven okvirjev. Na vsako pripombo, da se s tem le tolažim, zamahneš z roko, se obrneš in greš novemu dnevu naproti. Vem, da moja otroka nista edina, ki jih večina etiketira za »drugačne« in vem, da bosta v življenju uspešna. To ni moja tolažba in vem, da je kar nekaj staršev, ki pozna občutek, ko sediš zvečer ob postelji svojih otrok, jih gledaš kako mirno spijo, ter se sprašuješ, če je res kaj narobe s tabo, ker so te v parku vsi čudno gledali, ker je tvoj otrok spet splezal na drevo, ker si bil ponovno klican v šolo … Vsak otrok je svet zase in ni prav, da vsi vidijo svet le črno bel, svet je mavrica in to je potrebno otroku dati že zelo zgodaj.

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila.

Preberi več
Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.
Alenka Gabrovec
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.8]

Morda vas zanima tudi ...

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila. [su_spoiler title="Preberi več" class="spoiler"]Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.[/su_spoiler]

Dodaj odgovor