Zakaj francoski otroci nimajo ADHD

V ZDA vsaj 9 odstotkov šoloobveznih otrok jemlje zdravila za ADHD. V Franciji je odstotek otrok z diagnozo ADHD manjši od 0,5 odstotkov. Kako se je epidemija ADHD tako zasidrala v ZDA – skoraj popolnoma pa je obšla otroke v Franciji?

Zakaj francoski otroci nimajo ADHD

Podatkov za Slovenijo ni, se pa ocenjuje, da bi diagnozo ADHD imelo od tri do pet odstotkov šoloobveznih otrok. Kar pomeni, da je v večini slovenskih šol v razredu vsaj po en učenec z ADHD.

Je ADHD biološko-nevrološka motnja? Presenetljivo, odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kje živiš, v Franciji, ZDA ali kje drugje. V ZDA otroški psihiatri smatrajo ADHD kot biološko motnjo z biološkimi vzroki. Terapija je tudi biološka – s psihostimulansi, kot je Ritalin.

Po drugi strani pa otroški psihiatri v Franciji vidijo ADHD kot zdravstveno stanje, ki ima psihosocialne in situacijske vzroke. Namesto da bi se pri terapiji otrok osredotočali na vedenjske probleme z zdravili, francoski zdravniki raje iščejo pravo težavo, ki povzroča otrokovo stisko, ki pa ni v otrokovih možganih, ampak v otrokovem socialnem kontekstu. Potem se odločijo zdraviti ta osnovni problem s psihoterapijo in družinskim svetovanjem. To je zelo drugačen način pogleda na te stvari od ameriškega, ki pripisujejo vse simptome biološkim motnjam, kot je kemično neravnovesje v otrokovih možganih.

Francoski otroški psihiatri ne uporabljajo enakega sistema za razvrščanje otroških duševnih težav kot ameriški. Ne uporabljajo diagnostičnega in statističnega  priročnika duševnih motenj (DSM). Francosko združenje psihiatrov je razvilo svoj sistem klasifikacije (CFTMEA – francoska klasifikacija duševnih motenj za otroke in najstnike) kot alternativo za DSM. Poudarek CFTMEA je na prepoznavanju in obravnavanju osnovnih psihosocialnih vzrokov za simptome otrok, ne pa iskanje najboljših farmakoloških “obližev”, s katerimi bi lahko zamaskirali simptome.

Glede na to, da so francoski zdravniki uspešni pri iskanju in odpravljanju težav v otrokovem socialnem kontekstu, zelo malo otrok izpolnjuje pogoje za diagnozo ADHD. Še več, opredelitev ADHD-ja ni tako široka kot v ameriškem sistemu, ki po mojem mnenju opredeli za bolezen veliko vedenj, povsem normalnih v  otroštvu. DSM še posebej ne upošteva vzrokov. To vodi zdravnike, da postavijo ADHD diagnozo veliko večjemu število simptomatičnih otrok in jim tudi predpišejo ustrezna zdravila.

Francoski holistični, psihološki pristop upošteva tudi možnost prehranskih vzrokov za simptome, značilne za ADHD, še posebej zaradi dejstva, da se pri nekaterih otrocih vedenje poslabša po zaužitju hrane z umetnimi barvili, določenimi konzervansi in /ali alergeni. Zdravniki, ki delajo s težavnimi otroki v tej državi – da ne omenimo staršev številnih otrok z diagnozo ADHD – se dobro zavedajo, da lahko včasih s posegom v prehrano pomagajo pri otrokovi težavi. V ZDA so strogo osredotočeni na farmacevtsko zdravljene ADHD-ja, zaradi česa zdravniki ignorirajo vpliv prehranskih faktorjev na otrokovo vedenje.

Potem je tukaj v filozofiji vzgoje otrok med ZDA in Francijo še ogromna razlika. Različnim pristopom bi lahko pripisali,  zakaj se francoski otroci na splošno boljše vedejo kot ameriški sovrstniki. Pamela Druckerman v svoji knjigi Bringing up Bébé osvetljuje različne pristope k vzgoji otrok. Verjamem, da so njena spoznanja pomembna za debato o tem, zakaj se francoskim otrokom diagnozo ADHD niti približno ne postavlja tako pogosto kot otrokom v ZDA.

Zakaj francoski otroci nimajo ADHD

Od rojstva dalje francoski starši otrokom postavljajo jasne meje. Otrokom, na primer, ni dovoljeno jesti kadarkoli želijo. Štirje obroki so vsak dan ob točno določenih urah. Francoski otroci se učijo potrpežljivo počakati na obrok, in ne jedo prigrizkov, kadarkoli si zaželijo. Francoski otroci se prav tako morajo prilagoditi mejam, ki so jih postavili starši, ne pa tistim, ki jih postavijo sami s svojim jokom. Francoski starši pustijo otroke, da se izjočejo (seveda ne več kot nekaj minut), če se pri štirih mesecih ponoči zbudijo.

Francoski starši imajo radi svoje otroke ravno tako kot ameriški. Vozijo jih na ure klavirja, na treninge in jih spodbujajo, da čim bolj izkoristijo svoje sposobnosti. Vendar pa imajo francoski starši drugačno vzgojno filozofijo kot ameriški. Zaradi doslednega upoštevanja postavljenih mej, se otroci počutijo varne, pravijo Francozi. Verjamejo, da se zaradi jasno postavljenih meja otroci počutijo srečnejši in varnejši – kar se sklada z lastnimi izkušnjami tako terapevta kot starša. Francoski starši verjamejo, da beseda “ne”otroke rešuje pred “tiranijo njihovih lastnih želja”. In tudi šeškanje, če se uporablja preudarno, v Franciji ne smatrajo kot zlorabo otrok (opomba avtorice: osebno nisem pristaš šeškanja otrok).

Kot terapevtki, ki dela z otroki, mi je povsem logično, da francoski otroci ne potrebujejo zdravil za nadzor lastnega vedenja, ker so se že zelo zgodaj naučili samokontrole. Otroci rastejo v družinah, v katerih so pravila jasna in je hierarhija v družini trdno postavljena. V francoskih družinah, pravi Druckermanova, starši trdno držijo vajeti v svojih rokah, za razliko od ameriškega stila vzgoje, kjer je prepogosto ravno nasprotno.

Marylin

Ocena:
[Skupaj: 11 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor