Je res kriv otrok, da kričim?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Je res otrok kriv, da kričim

Piše mag. Ana Bešter Bertoncelj, psihoterapevtka in Imago terapevtka

Če bi vprašala starše: »Zakaj kričiš na svojega otroka?« Bi dobila različne odgovore. »Zato, ker me ne uboga. Zato, ker me ne posluša. Zato, ker je nemogoč. Zato, ker drugače nič ne naredi. Zato, ker se ga drugače nič ne prime. Zato, ker je trmast. Zato, ker mi nagaja. Zato, ker zanalašč dela točno tisto, kar ve, da ne sme. Zato, ker je nesramen. To potrebuje, če želim, da bo dobro vzgojen.« Vse tem odgovorom je skupno eno. »Kriv« je otrok.

Druga skupinica odgovorov bi se lahko glasila takole. »Ker sem z živci čisto na koncu. Ker mi na koncu ostane le še to. Ker mi poči film. Ker ne znam drugače.« Vsem tem odgovorom pa je prav tako skupno eno. Mama odgovornost za svoje kričanje obrača nase.

Rada bi poudarila, da nihče ni kriv. Prav tako nihče ni slab. Je pa odgovornost za odnos vedno na strani starša! Noben se ne rodi z vsemi znanji, kako biti starš. Kot starši se rodimo, ko rodimo/dobimo otroka. Tukaj pa se pot starševstva šele začenja. Če želimo graditi svoj odnos z otrokom in ustvarjati varnost zanj, postavljati zdrave meje, mu pomagati čez frustracije, ga naučiti, kako se soočati s težavami, kako se regulirati/umiriti, kako zgraditi čustveno čvrstost in še in še, potem se bomo morali marsičesa hkrati naučiti tudi sami. Kar smo dobili od svojih staršev, bomo lahko predali dalje. Česar nismo, ne moremo dati, razen če (tudi zaradi odnosa z otrokom) se tega na novo naučimo. Kar pa pogosto terja konkretno prevetritev lastnih (od staršev ponotranjenih prepričanj), odprtost do učenja novega in pogum, da zacelite lastne rane.

Zakaj vse to govorim zdaj, ko govorim o kričanju na otroka? Otrok s svojo živostjo, jezo, žalostjo, iskrivostjo, pogumom, preplašenostjo, drznostjo, odločnostjo, … živi sebe. Starš, ki je v času lastnega odraščanja dobil mnoge prepovedi na del sebe, ki ga otrok trenutno izraža, bo imel težave, ko bo otrok živel tiste dele sebe, ki jih starš ni smel. Zato se bodo pri staršu zbudili neprijetni občutki in čustva, zaradi česar bo skušal otroka utišati, preusmeriti in zamejiti otroka. Če otrok ne bo nehal, bodo občutki in čustva tako neprijetni, da se bo začel bojevati. Eden od načinov bojevanja z otrokom je kričanje nanj. Vendar to kaže le na to, da starš iztirja in da trenutno ne zmore bolj odraslega odziva, postavljanja ustreznih mej in držanja prostora otroku za predelavo frustracije, če to potrebuje.

Tukaj lahko najdeš VODIČ LJUBEČE POSLUŠANJE – 7 korakov kako se odzvati, če ima otrok čustven izbruh: darilo

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor