Postavimo jasne meje varnega razvoja otroka

Preveč vznesene energije ljubkovanja, veselja, smejanja, ogovarjanja odraslega do dojenčka ali otroka, pravzaprav ne nudi sočasnega odnosa in sodelovanja.

Odrasli lažje razlikujemo in razumemo več. Zato lahko tudi čakamo in opazujemo, kaj v odnosu do mlajšega v katerega se vpletamo, sproti nastaja. S tem učimo potrpežljivost, ki dviguje samoaktivacijo v dejaven odnos, ki gradi, ki je razumevajoč in ljubeč. Kar pa ne pomeni, da ni nestrinjanja in negodovanja ali burne komunikacije.

Raziskujmo

Dojenček ne zmore razlikovati tako hitro in toliko dražljajev sočasno. Odrasli lahko z voljo dviguje zavedanje in drži prostor, da se v mladem človeku to vzpostavlja. Ko dojenček drži pesti, je danih informacij zanj prevelika količina, ki jih njegov živčni sistem kljub naši skrbni ljubeči obravnavi ne zmore sprejemati. Če tu vztrajamo, smo v zoni ego starša, ki si z nezavednim dejanji dokazuje ljubeč odnos, ki pa v bistvu otroka izključuje (odsotnost sočasnega razvojnega procesa).

Lahko smo v zanikanju zaznavanja klica v sebi po spremembi, a se oklepamo navad. Navad, za katere spoznavamo, da pravzaprav ne koristijo. Kljub temu, da smo spoznali drugo pot in sprejeli od otroka drugačno reakcijo na nov vstop v odnos, ne zmoremo opustiti starega načina, ki nam jasno pokaže na otrokovo reakcijo, ki pa jo smatramo za nezaželeno.

Torej še kar naprej ponavljamo iste zadeve, ki spravijo otroka v jok in ga za tem hitimo miriti. Kar otrok lahko naredi je, da se dere še več in se kasneje tudi upira še bolj.

Lahko pa naredimo nekaj drugače, kot vedno in otrokov odziv bo prav tako drugačen. To tudi zares zmoremo, ko prisluhnemo trenutku in temu, kaj delamo. Se za to zanimamo in začnemo vzpostavljati in ne avtomatično delovati.

Zaznavno polje

Šele, ko se umirimo in se približamo otrokovemu utripu zaznavanja in se nanj odzivamo, se:
dojenčkove pesti razprejo, začne se voljno premikati in brcati z nemočnimi rokami in malimi stopali. Vsi ti mali gibi so predpogoj, da dojenček pridobi potrebne informacije, ki sprožijo procese samoreguliranja.

Otrokov nemir in orkan emocij odvalovi v prostoru in času, kot orkan, mogočno morsko valovanje, divja reka. Ko dopustimo to stanje in ga omejimo na območje varnega delovanja (določimo prostor in čas – odmaknemo neprimerne predmete ali otroka odnesemo v primeren prostor, kjer vihar lahko podivja do umiritve. Mi smo takrat čutno prisotni in oddajamo jasno mejo, da lahko in zmore butat ob njo in se ne bo zrušila.