Neskončen vir zaznavanja in pripravljenost sprejemati

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Prepuščanje globini zaznavanja je neskončno, tako kot brezno neskončnih doživetij.
Koliko se v to brezno spustimo? Koliko si dovolimo vanj potopiti? V končni fazi, koliko so nam dovolili čutiti in raziskovati, predstavlja količino izrabljenega neusahljivega vira razvojne kapacitete homo sapiensa.
Med prvimi komunikacijskimi stik dojenčka z okoljem je sporočilo skozi odprte ali zaprte pesti.
Zaprta pest je odločen naravni impulz, kjer otrok še ni pripravljen za intenzivnejše komuniciranje in doživljanje.
Od tu potreba po mirnosti, tišini, skrbnosti.
Še korak naprej.
Če smo pozorni na otrokove zaprte prste na rokah in nogah, spoznamo, kako in kdaj jih razpre in se za to resnično potrudimo spremeniti v sebi kontakt stika do otroka, uvidimo novo širino odnosa.
Ko so prsti razprti ali v razpiranju, dodajajmo impulz v obliki premika, glasu, dotika, pogleda, vonja. Ne prej in ne več dodajati informacij in tudi ne na silo razpirati ali samo gladiti.
Vse, ki vas to zanima zakaj, vabljeni da se potopite v spodnji tekst
Kot starši, skrbniki lahko reguliramo svojo intenzivnost vpletanja in podane signale otroku, odvzemamo in dodajamo glede na dinamiko odnosa, ki se sproti dogaja in razpleta med otrokom in staršem. Koliko in kako hitro/počasi otrok razpira prste, nam je dejanski pokazatelj otrokovega tempa, s katerim lahko in zmore sprejemati naše spodbude. Na to smo lahko pozorni in se na ta tempo uskladimo, navibriramo.
Tu je prostor za intenzivno prisotnost, čuječnost, prepuščanje in držanje prostora, da otrok umesti dogajanje znotraj sebe, da zleze iz sebe navzven in pokaže potrebo po še več.
Naučimo se lahko, kako opazovati otroka in videti, kako dobesedno procesira, povezuje, nastaja pred našimi očmi in pod našimi rokami. Smo čuječe prisotni, odzivni na njegov tempo, igrivi in predvsem se znamo umakniti, da lahko v odnos z nami vstopa vedno bolj in bolj a ne, da komaj lovi vse naše premočne spodbude.
Sami lahko preverite dodajanje in odvzemanje inpulzov in povezanosti s počutjem otroka.
Kadar pridemo v stanje, da otrok drži pesti in se tudi ob tem smeji – smo pravzaprav priča temu, da otrok določeno dano polje zaznavanja in umeščanja ni aktiviral v popolnosti, a kljub temu gre naprej po poti vzorčenja, da z nepopolno umeščenim zaznavanjem sledi našemu preintenzivnemu vodenju in vabljenju v svet (tu je prostor, da starši umaknemo svojo navdušenost, svojo presenečenost, ko pred njega postavimo igračo, da bi jo opazoval, a se z njo pravzaprav igramo sami).
Lahko smo tiho in v sebi aktiviramo potrpežljivo opazovanje, kdaj bo otrok zaznal predmet in kako ga bo proučeval.
S tem smo zelo prisotni in čuječi.
S tem odnosom in prostorom, ki ga ta odnos vzpostavi, se odpirajo pesti in izvablja spontano intenzivno brcanje in gibanje. To prihaja iz njegove volje in potrebe po še več in je povsem druga informacija in nevronske povezave, če razpre prste zaradi refleksa, ker smo ga gladili po roki ali stopalu. Le ti se po razprtju takoj spet zaprejo.
S preveliko intenzivnostjo kazanja predmetov in ogovarjanja se vzpostavi kaotični prostor. Otrok fiziološko ne zmore sočasnega obdelovanj več informacij in se na njih še ne zmore sočasno odzivati. Tudi zato se vse te spodbude površno sprejemajo in obdelujeo (procesirajo).
Otrok nam želi slediti in tudi sledi, a zaradi prevelike količine sočasnih zaznav mu ta prostor ne dopušča, da informacijo v celoti sprejme, da jo umesti in da jo preko telesnega odziva tudi izrazi (kaže se v usklajenosti oživčenja mišic, ki naše telo upogibajo in iztegujejo). Posledično se proces dozorevanja uravnavanje tonusa v mišicah vzpostavlja ne glede na vse prejete informacije in izkušnje. Ker gre proces življenja vedno naprej, se usklajenost in funkcionalnost organiziranja upogibanja, iztegovanja, bočenja, raztezanja, krčenja, rotiranja, obračanja, dviganja, spuščanja, sedenja … v teh primerih odvija z neoptimalnim izkoristkom funkcionalne strukture človeka.
Ta povsem spontan naraven proces se dogaja prav s povezovanjem akcije reakcije. Za svoje akcije otrok izrablja refleksne gibe. Način, na katerega lahko poteka proces usklajevanja refleksnih gibov do kontrolnih gibov, je v precejšnji meri odvisen od izkušenj iz okolja.
Te izkušnje pa mu damo starši in skrbniki.
Ta prostor prvega izkušanja se lahko odvija tako, da otrok izčrpa dan potencial genoma in tudi tako, da ne izrabi vseh danih možnosti.
Otrok zaznavane informacije o svetu umešča v svoj odziv, ne glede na omogočen prostor doživljanja.
Lahko to polje bolje spoznamo, da se uskladimo s spoznavno zaznavno sposobnostjo dojenčkove gradnje razvoja, da doseže polno umestitev in izražanje samoregulacijskega procesa, s katerim se je rodil.
Lahko pa ne doseže polne umestitve in izražanja samoregulacije, zato pesti še ne odpre, a se kljub temu zanima in smeji. Zato nas to zapelje in spregledamo ta ključni njegov trenutek.
Otrok je vedno pripravljen, želi slediti, ker ga v to naravnost žene življenjska sila. Je živ in je potenten, zato gre naprej, gre navzgor in gre v svet.
Ja, še vsi so shodili in nekako živeli. A mi smo tu, da razlikujemo od tako površnega doživljanja. Vidimo več in lahko nudimo prostor, ki mlademu človeku daje možnosti v vsej polni meri.
Prav zato moramo vklopiti reguliranje lastnih »inputov« v odnosu do otroka.
Vsi ste že slišali, da pri pregledih gledajo in vas vprašajo, a vaš otrok že odpre pesti? Kako jih odpre in zakaj je to takega pomena, pa malokdo zares smatra za pomembno.
Ko se otrok udejanja v svetu z neodprtimi pestmi, vse bolj in bolj umešča doživljanje preintenzivnega okolja kot povsem normalnega s povečano napetostjo, ki se odraža v zvišanem tonusu mišic.
Otrok se vedno trudi slediti, a se predčasno aktivirajo povezave, ki niso funkcionalne. Zato mu moramo dati čas, ne glede na vse. Ne glede na to, kdaj bi že kaj moral pokazati.
Zakaj? Ker dojenček sprejema vsiljeno doživljanje sprejetosti in odobravanje, a v bistvu ni v sebi pripravljen toliko informacij sočasno umeščati. Ta moment spregledamo. Nismo nanj pozorni. Otrok se nenehno uči in se tudi ob preintenzivni komunikaciji in spodbudi, ki jo v dobri veri seveda tudi posredujemo, saj vsepovsod pravijo, da mora imeti čim več spodbud, čim bolj zgodaj. Pozabimo pa na proces razvoja in otrokovo dinamiko, s katero lahko to sprejema. Spremeniti moramo način, dati čas in najti drugačne poti komunikacije.
Tu se le starši in skrbniki lahko odločijo spoznati to vsebino prav zaradi vedenja o pomembnosti zgodnjih spodbud, kako zelo je način pri vsem skupaj odločilen. Že stari rek pravi, manj je več.
Smo tu zaradi cilja ali zaradi procesa? Proces je tisti, ki nudi širino razvoja in izrablja dan potencial. Ne cilji in navodila do njih.
A ne glede na način, bo dojenček vedno nekako šel naprej.
Uči se slediti, se odzvati. Kadar je naših sočasnih čustvenih »inputov« cela poplava. Kadar se hitimo navdušiti pred njim, mu hitimo kazati, sporočiti, kaj naj opazi in kako naj gre, da mu bo uspelo, je povsem preplavljen z našim stanjem, ki pa ga dobesedno zaduši.
Ko zmanjšamo tako intenziven prostor, lahko dojamemo, koliko več bo otrok sodeloval in bil aktiven.
Če je že do sedaj dal veliko, bo dal s tem načinom še več. In obratno, več mesecev kot je otrok sprejemal preintenziven prostor, bo ob novonastalem izzivu prostora zaznavanja precej negotov. Begal bo z očmi, togo obračal glavo in predvsem kričal, delal sunkovite in toge gibe, se celo upiral.
Pravzaprav res ne ve, kaj bi s tem praznim prostorom in dejansko za premik naprej iz tega potrebuje, da ga dobesedno usmerimo. Da mu z glasom, voljo in celo gesto nekaj pokažemo in če tega ni – ne opazuje več tako zvedavo in celo vse manj, do tega, da v stanju miru in tišine krčevito joka, a v bistvu ne bi bilo potrebno, da se znajde v takšnem stanju.
Ne preostane mu drugega kot kričati po bližini in kontaktu, ker se sam ne upa prekucniti levo ali desno, zasukati malo bolj glavo in najti zanimivosti, sam poiskati tiste, ki bi jih proučeval. Prav tu tiči povezava do zdrave/nezdrave navezanosti in odvisnosti. Tu tiči povezava do površnega čutenja sebe, do neumeščenosti znotraj sebe, nezadovoljstva … vse to raste z otrokom. Pa v bistvu ne bi bilo potrebno, da gre v to smer.
S preintenzivnim prostorom, za katerega nismo uskladili našega opazovanja otrokove volje in načinov iskanja in ga preplavlljamo s svojimi občutji, doživljanji in rešitvami, se otrok nauči, da s kričanjem nekaj pride pred njega ali pa je prestavljen nekam drugam.
Kasneje, ko je otrok večji, morda lažje opazimo, da je nekam trd, jezljiv, uporniški in podobno. To vse so povsem zdravi odzivi na preveč intenziven odnos in interakcijo tako v smeri komunikacije, pogleda, premika, hranjenja, ogovarjanja in kasneje zahtevanja želenega vedenja. Vse bolj in bolj se preintenzivnemu prostoru upira, vse dokler je v njemu zdrava volja po samorazvoju, avtentičnem izrazu in edinstvenosti njegove biti. Lahko pa otroka “ukrotimo”, upognemo po naših pogledih, pričakovanjih …
Zakaj se ne bi raje sami razvijali naprej in spoznavali širino odnosa, s katerim lahko sodelujemo in dosežemo želeno obnašanje in tako pričakovane cilje.
- Pedokinetika – pomen izkušenj, ki jih nabirata dojenček in starš skozi dnevno dinamiko - 28. 5. 2019
- Sesanje in duda – Da ali Ne? - 27. 5. 2019
- Premikanje dojenčka – joj, kaj pa glava? - 2. 3. 2018