Ali res vedno moramo gledati v otroštvo?

Ali res vedno moramo gledati v otroštvo?

Na terapiji se ga vedno vsaj dotaknemo, pogosto pa se tja vračamo kar naprej. V otroštvu smo bili najprej ranjeni, tam naše potrebe niso bile zadovoljene na nam najbolj primeren način in tam smo čisto nezavedno začeli razvijati naše preživetvene strategije, ki smo jih tekom odraščanja le še okrepili. Kakor so nam v otroštvu pomagale preživeti, nas v odrasli dobi še posebej v bližnjih odnosih: partnerstvo, starševstvo motijo. Preprečujejo nam, da bi bili v odnosih res mi. V konflikte se zapletemo ravno zaradi naših preživetvenih strategij, ki se zbudijo vedno, ko nezavedno začutimo, da smo ogroženi. Prvi korak je pogosto ozavestiti te vzorce ter odkriti, kakšna rana se za njimi skrivi.

Jaz se svojega otroštva sploh ne spomnim. Kaj pa sedaj?

Ja, mnogi imamo v spominu manjše ali večje luknje. Nekateri tako velike, da se razen drobcev in posameznih dogodkov na spomnijo praktično ničesar. Ne spomnijo se na verbalni in narativni ravni (da iz tega lahko sestavijo smiselno zgodbo).

Terapije, ki so zgolj besedne, pripovedne, čez to bariero ne morejo iti. In teh delov, ki se jih ne spomnimo, na ta način ne moremo začeti zdraviti, jih predelovati. Terapije, ki so usmerjene bolj v čustva, občutke, telo, pa lahko dosežejo tudi te dele. Telo si namreč zapomni. Na telesni ravni obstaja telesni spomni, ki je zapisan v vsaki celici. Do tega spomina prihajamo, ko ob nečem naše telo odreagira, pa ne vemo zakaj. Npr. ko nam je nek zvok ali glasba izjemno prijetna ali neprijetna, pa ne vemo točno zakaj, ko nek vonj v nas vzbudi nek občutek, pa tega z ničemer ne znamo povezati, ko se ob nekom, ki ga prvič vidimo počutimo prijetno ali neprijetno, ko beseda, način, kako je izrečena v nas zbudi reakcijo, pa jo ne znamo povezati s kako preteklo izkušnjo, …

Torej to, da se kdo ne spominja otroštva, ni ovira za terapijo.

Moje otroštvo je bilo normalno in moja družina je bila normalna. Ne vidim smisla, da bi se pogovarjali o tem.

To je stavek mnogih, ki pridejo na terapijo. Večina družin je bila normalna (takoj tu je vprašanje, kaj to, da je bila normalna sploh pomeni). Večina otroštev je normalnih. Pa vendar so nas naše družine zaznamovale, nam dale popotnico.

Namen terapije ni pokazati s prstom na svoje starše in okoliščine v katerih smo živeli, temveč na to pogledati z neko distanco in priti do razumevanja tako sebe kot tudi svojih staršev (ampak ta del je šele v drugem planu).

Meni osebno je pomembno, da vem, kakšno popotnico sem prejela in kakšno sem si naložila tudi sama. Pomembno zato, ker potem lahko bolje razumem sebe, ker lahko spremenim stvari pri sebi in s tem posledično vplivam na svoj zakon in svoje starševstvo. Pomembno mi je, ker lahko rastem kot žena in mama.

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič

Latest posts by Tadeja Milivojevič Nemanič (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor