Nisva več zaljubljena. Verjetno nisva za skupaj!
Nekateri resnično mislijo, da zaljubljenost traja in traja. Pa ne! Zaljubljenost je začetno obdobje, ki traja po nekaterih virih do 2 leti, potem pa prej ko slej mine. Ko je par v fazi zaljubljenosti, se vse odvija samo od sebe. Vse je lepo, pogosto imata občutek, da sta eno, da sta našla svojo izgubljeno polovico, z vsem se strinjata, pa tudi če se ne, to niti ni tako zelo pomembno. Pomembneje je, da sta skupaj, da …
Kar želim povedati je, da za zaljubljenost ni potrebno narediti nič. Zgodi se, ali pa se ne. In ko se zgodi, teče … dokler teče. Par je tu v simbiozi – v emocionalni simbiozi, zlit v eno. Prej ko slej pa zaljubljenost mine in par pride v fazo boja, ampak o tem v naslednjem odgovoru.
Želim povedati, da za zaljubljenost ni potrebno narediti nič, za ljubezen, za odnos pa! Ljubezen je zavestna odločitev! Odločitev, da bom z nekom tako v dobrem kot v slabem. Odločitev, ki se je je potrebno zavedati in na njej delati. Ja, ljubezen je delo! Ta teden sem odnos primerjala s hišo. Ko je hiša zgrajena, jo je potrebno vzdrževati, potrebno je zanjo skrbeti. Ko je še razmeroma nova malce manj, ko postaja starejša, malce bolj in vsake toliko je potrebna renovacije.
Tako kot je za hišo potrebno skrbeti na pravi način, je tudi za odnos potrebno skrbeti za pravi način. Ta pa se razlikuje od odnosa do odnosa, vendar morata vedno v odnos vlagati oba! Zato je stavek: »Nisva več zaljubljena!« čisto pravi, drugače sploh ne more biti. Vprašanje pa je, v kakšnem stanju je odnos in koliko je par v zadnjih letih vanj vlagal.
Niti glede ene stvari se ne strinjava!
Ta stavek je značilen za par, ki je v fazi boja. Tako kot je zaljubljenost simbioza, je tudi faza boja simbioza.
V knjigi Getting back the love we had avtorja Bruce Crapuchettes in Francine Beauvoir pišeta, da verjameta, da so vsi pari v enem obdobju v emocionalni oziroma odnosni simbiozi, ki jo lahko opišeta kot sledeč način razmišljanja: »Želim, da svet vidiš na moj način in da se z mano strinjaš in če se ne, se počutim ogroženega.«
Par tu težko sprejme, da imata vsak svoj pogled na … karkoli. Pogosto se zavrtita v enem od začaranih krogov: ali se gresta, kdo ima prav in kdo narobe, ali pa ima eden vedno prav, drugi pa se mu popolnoma podredi. Ne en ne drugi način za odnos ni zdrav.
Zdravo je iti v smeri diferenciacije, to je ven iz emocionalne simbioze, v smer, ko sem jaz sama svoja, s svojimi vrednotami, razmišljanji, mnenji, čustvovanjem in ti svoja oseba s svojimi vrednotami, mišljenji, lastnostmi, doživljanji, …
Moj učitelj Jesper Juul je rekel: »Edina stvar, glede katere bi bilo fino, da bi se starša strinjala, je, da se glede večine stvari ne bosta strinjala.« Nanaša se sicer na starševstvo, vendar prav tako velja tudi za partnerski odnos. Zato to, da se glede večine stvari ne strinjata, ni problematično. To je normalno. Pomembno pa je, da ta naredita na spoštljiv način, da se ob tem ne počutita ogrožena oziroma da to lahko sprejmeta.
In če tega ne moreta, se zadaj verjetno skrivajo vajine otroške zgodbe.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
