Starši moramo verjeti v svojega otroka

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ta teden bosta z nami v Odgovornem starševstvu Jerneja in Klemen Renko, starša dveh deklic.

Smo družina, ki ni čisto običajna. Vita je zdrava in odgovorna dvanajstletnica, Nina pa se je rodila gluha, poleg tega je dobila kmalu po rojstvu še nekaj dodatnih, težkih diagnoz. Danes, pri desetih letih, obiskuje 4. razred OŠ Montessori in je vesela ter zabavna punca, ki pa še vedno potrebuje vsakodnevno stimulacijo. Najbrž bi bila situacija mnogo bolj žalostna, če ne bi midva kmalu po njenem rojstvu pljunila v roke in sama (seveda v sodelovanju z drugimi strokovnjaki, ki so v Nino verjeli) prevzela odgovornost za njen napredek.

V tem tednu bova z vami delila nasvete, kako se starši, samozavestni in močni, usmerimo v otroka in mu pomagamo dosegati potenciale. Vedno namreč izhajava iz dejstva, da smo starši tisti, ki lahko otroku najbolj pomagamo. Seveda je pogoj, da imamo za to motivacijo, da je naša prioriteta številka 1 pomagati otroku k samostojnosti in da absolutno verjamemo v otroka ter mu zaupamo.”

Starši moramo verjeti v svojega otroka

Pišeta Jerneja in Klemen Renko

Dejstvo je, da se starši, ko nam povedo, da z našim otrokom nekaj ni v redu, znajdemo v stiski. Predvsem mame smo tiste, ki največkrat odreagiramo zelo čustveno, kar pa nam vzame veliko moči in energije in nas pahne v svet nemoči, strahov in neskončnih skrbi. Znajdemo se pred situacijo, ko ne vemo, na koga naj se obrnemo, kdo nam lahko pomaga, kdo nas lahko potolaži in reče, da bo nekoč vse v redu. Potem nas napotijo na preglede k različnim strokovnjakom, tam pa vedno znova doživljamo udarce po glavi in samozavestne napovedi, česa vsega naš otrok nikoli ne bo zmogel. Priznam, obstajajo, ljudje, ki nas potolažijo in nam dajo upanje, a to so žal redke izjeme.

Na tem mestu naj povem, da vse, kar zdaj pišem, temelji na lastni izkušnji; pišem kot mama otroka s težavami v razvoju in kot svetovalka staršem, ki imajo prav tako otroke, ki se zaradi različnih vzrokov razvijajo počasneje od svojih vrstnikov. In vsi bi se strinjali z mano, da se moramo taki starši zbrati in temeljito razmisliti ter se poglobiti vase, da lahko delujemo močni, trdni in odločni. Le tako lahko pomagamo našim otrokom, da napredujejo in so vsak dan bližje samostojnosti.

Pravzaprav je trdnost staršev pomembna tudi v primeru, ko je otrok zdrav ali ima minimalne težave. Ključno pri vzgoji je, da je mama zadovoljna, da se mama dobro počuti. Prestrašena in neodločna mama ter oddaljen oče, ki slabo pozna lastnega otroka, nista prav dober tandem za vzgojo zrele, odrasle osebe.

A prav strah je tisti, ki nas, predvsem mame, ob slabih napovedih za našega otroka, ohromi. Takrat se moramo ustaviti, globoko zadihati in se krepko vzeti v roke. Kako to dosežemo? Uf, ni enostavno, ampak se vsekakor da.

V nadaljevanju bom podala nekaj strategij, ki preverjeno držijo oziroma so vsaj meni najbolj pomagale, da sem se sestavila in zavihala rokave ter začela pomagati lastnemu otroku. Najprej pa moramo razčistiti nekaj:

Starši moramo verjeti v svojega otroka. Moramo mu popolnoma zaupati, da bo zmogel in dosegel potenciale, ki so mu bili dani ob spočetju.

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor