Kdo je kriv za stanje v odnosu in kdo ima prav?
Nihče ni kriv, sta pa oba odgovorna za stanje, ki je v odnosu. In oba imata »prav«, saj vsak zaznava in dojema stvari na svoj način.
O tem govorita 2 načela o odnosih, ki veljata v Imagu:
V paru vsak približno enako prispeva k tenzijam v odnosu.
Govorim o odgovornosti za odnos, vsak je odgovoren za 50 % in za svojih 50 % je vsak odgovoren 100 %. Ne samo za tenzije, tudi za dobre stvari v odnosu. Sprejemanje odgovornosti pa nam odraslim generalno ne gre dobro od rok. Govorim o odgovornosti za svoj del prispevka. Pogosto ga celo ne vidimo. Vidimo kako in s čim je prispeval drugi, kaj je naredil narobe (a ni očitno!?!), kako bi moral, …, svojega dela pa ne vidimo tako zlahka. Ali pa se nam ne zdi tako zelo velik in pomemben ali …
Naj dam primer: par; čez pol ure morata iti od doma. Ona je že skoraj pripravljena in ker je to, kamor gresta, zanjo pomembna reč, je malce nervozna. On je še za računalnikom, globoko zatopljen v delo. Ona vsakih nekaj minut stopi v sobo in mu natančno pove, koliko je ura, vsakokrat z bolj očitajočim glasom. On prve trikrat ne reagira, potem pa izbruhne, da na uro pa menda že zna sam pogledati … Ne glede na to, ali jima uspe oditi pravi čas, sta oba nejevoljna, prizadeta, jezna … Če bi delala anketo, kdo ima prav, bi se nas verjetno približno pol odločilo zanjo in pol za njega (odvisno na kateri strani se bolj prepoznamo). Povabim pa vas, da skušate videti, kako sta prispevala oba – tako eden kot drugi.
Njen del je bil …
Njegov del je bil …
Prav zanima me, kakšni odgovori so prišli. Njen del je bil, da je vedela, da je to zanjo res pomembno in da je zaradi tega nervozna in lahko bi mu rekla: »Zelo sem nervozna zaradi tega in res si želim, da bi od doma šla še 5 minut prej. Ali mi lahko pri tem pomagaš?«
Njegov del je bil, da se kljub očitnemu stopnjevanju njene nejevolje za to ni zmenil in je nadaljeval s svojim delom. Lahko bi rekel: »Vidim, da si nemirna in da si res želiš oditi pravočasno. In odšla bova pravočasno.«
Realnost je subjektivna izkušnja.
To, kako stvari zaznavam, doživljam, kaj si o njih mislim, kaj se mi ob njih vzbuja, je odvisno od vsega tega, kar jaz sem: moje zgodovine, mojega karakterja, mojih izkušenj, … V Imagu govorimo »v mojem svetu …« in »v tvojem svetu…«. Ta dva svetova sta različna. Noben ni bolj pravi ali bolj napačen od drugega, le različna sta. S tem ni nič narobe, le sprejeti moramo to različnost. To pa večini predstavlja velik problem, saj je večina parov še vedno v simbiozi, o čemer bo več napisano v naslednjem odgovoru.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022