Kako visoka mora biti preživnina?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kako visoka mora biti preživnina?

Piše Alenka Gabrovec

Preživnina je največkrat največje jabolko spora, ko gresta dva narazen. Za določitev otroškega dodatka in ostalih socialnih transferjev je nujno potrebno, da je določen znesek. Kako visok naj bi bil, pa je stvar vsakega para posamezno. Povprečna preživnina v Sloveniji znaša 133,66 EUR. Razpone le-te je od nekaj deset EUR pa vse do 3.000,00 EUR. Bi lahko ovrednotili, koliko dejansko »porabite« za otroka? Ste se kdaj vprašali, koliko svojega dohodka porabite za otroka?

Pri določanju preživnine so neke smernice, ki določajo, kako naj bi se določila višina preživnine, ki naj bi omogočala, da se otroku omogoči neko dostojno življenje. A vendar se vsaj pri teh bitkah zdi, da je otrok le kos mesa, ki se ga ovrednoti na nek znesek in potem se kot na tržnici pogaja, kdo bo dal več zanj. Če je bilo pred ločitvijo čisto normalno, da otrok hodi na tisoč in eno dejavnost, ima določeno znamko oblačila ter je višje kakovostno hrano, praznuje rojstne dneve, hodi na morje itd., se po ločitvi zdi, da do teh »ugodnosti« sploh ni več upravičen, ker to je nadstandard in si ga lahko privoščijo le tisti, ki imajo več.

Bolj kot premišljujem, kaj pametnega na to temo napisati, ugotavljam, da je v bistvu zadeva čisto preprosta. Nekdo, ki je starš, se zaveda, da denar daje za svojega otroka, če v to ne verjame, mu je težko dati tudi 5 EUR. Nikoli nisem razumela ljudi, ki so pred otroka postavljali svoje ugodnosti.

Živim v prepričanju, da je odločitev za otroka odgovorno dejanje in vključuje tudi to, da poskrbiš zanj ter mu omogočiš vsaj tisti minimalni standard – morje, dejavnost, ustrezno hrano, obleko, kakšen obisk kina, nekaj športnih rekvizitov … pač tisto minimalno, kar ga ne bo potisnilo na rob družbe in bo sprejet. Otrok nekako ni kriv za to, da sta starša šla narazen in da se morata boriti za preživetje.

Dolžnost starša je, da poskrbi za otroka, zato vsi tisti neumni izgovori, ki jih je moč slišati, ko se določa višina preživnine, je le odraz, kako sebičen je starš – moški ali ženska. V praksi se žal prevečkrat dogaja to, da so vsi stroški na plečih »skrbnika«, katerega nihče nikdar ne vpraša, ali zmore, le otrok mora biti oblečen, sit in imeti vso ustrezno opremo za vrtec/šolo. Po možnosti mu še kdo zabrusi, da naj bo srečen, ker dobi tistih nekaj EUR plačanih, ker mnogi še to ne. Ne bom se spuščala v to, kako zgrešena je tu zakonodaja, ker je škoda besed in časa.

Če gremo v konkretne številke, koliko so »stroški otroka« npr. tistega, ki je v šoli, na mesečni ravni (zelo grobi izračun):

OSNOVNI STROŠKI (mesec)

  • Hrana 80 – 150 EUR (mesečno);
  • Najemnina, ogrevanje, elektrika … 50 – 150 EUR (mesečno);
  • Kozmetika, prašek, mehčalec … 50 – 80 EUR (mesečno);
  • Obleka in obutev: 50 – 150 EUR (mesečno);
  • SKUPAJ: 230 – 530 EUR (mesečno)

OSTALI STROŠKI:

  • Šolske potrebščine na začetku leta 50 – 200 EUR (letno), 4,2 – 16,7 EUR (mesečno);
  • Šolske potrebščine tekom leta 10 – 30 EUR (mesečno);
  • Šolski izleti in šole v naravi 10 – 50 EUR (mesečno);
  • Dejavnosti 20 – 100 EUR (mesečno);
  • Rojstni dnevi, zabave 10 – 20 EUR (mesečno);
  • Izleti, počitnice 20 – 50 EUR (mesečno);
  • Zdravila, zdravstveni pripomočki 5 – 15 EUR (mesečno);
  • Športna oprema 10 – 20 EUR (mesečno);
  • SKUPAJ: 89,2 – 301,7 EUR (mesečno).

Po grobi oceni so »stroški« otroka na mesečni ravni med 319,20 EUR do nekje 831,70 EUR, s predpostavko, da gre za zdrave otroke, ki ne odstopajo bistveno iz povprečja, nimajo nobenih dodatnih zdravil, dejavnosti, sposobnosti itd. Torej otrok, ki je v tisti zlati sredini. In ta znesek si naj bi starša razdelila med seboj, po lastnih zmožnostih. Temu znesku še potem odštejemo znesek otroškega dodatka, pa, recimo, da je 100 EUR. Torej bi morale povprečne preživnine znašati med 109,60 EUR in 365,85 EUR. Teoretično, praksa je tu ponovno področje zase.

Dosti je primerov, kjer zavezanci plačujejo preživnino ter so mnenja, da je to to ter ne čutijo potrebe, da bi še za otroka dali kaj več. Na drugi strani so primeri, kjer jim je kristalno jasno, da je otrok njihov in da je preživnina le nek solidarnostni prispevek, zato otroku dajo še mnogo več. Veliko je primerov, ko zavezanci nočejo plačevati preživnine, ker so prepričani, da s tem zalagajo bivšega partnerja. Je pa tudi nekaj takšnih primerov, ko je zavezanec izkoriščen in za skrbnika le bankomat.

Težko je opredeliti, kolikšna je tista višina, ki je zadostna, saj pri otrocih denar čudežno izginja. Prepričana pa sem, da če se posameznik zaveda, da je starš, bo za svojega otroka naredil tisto, kar je zanj najboljše, ne glede na odnos z bivšim partnerjem. Vse ostalo so samo izgovori. Ker če je volja, se najde pot, če te ni, pa izgovor.

Preživnina namreč marsikateremu skrbniku pomeni tisti denar, ki mu omogoča, da lahko otroku omogoči tisto več, da ga ne izloči iz družbe.

In kakšne izkušnje imate vi?

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor