So dojenčki res stalno tako lačni?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Aleksandra Brlan, svetovalka za dojenje
Kot svetovalka za dojenje se pogosto srečam s situacijo, ko se mame sprašujejo o tem, kaj za enega hudiča naj dajo zvečer svojemu 4 mesečnemu dojenčku, da bo zaspal. Otrok je siten, siten, siten, ne zaspi in se noče več dojiti. Ali je moj otrok lačen? Lačen, lačen, lačen!? Ali mu moje mleko ni več dovolj? Ali je premalo nasitno? Ali bi bolje spal, če bi mu dala flaško mleka, ali pa morda vanjo še rižolino? Pogosto tudi pediatri v tem času rečejo, da mleko ni več dovolj in da naj mama uvede hrano ali pa doda po flaški.
Mame vsako sitnost, vsak jok in negodovanje, sploh zvečer, najprej povežemo z lakoto. Če dojenček ne zaspi zvečer ob osmih kot ubit – sigurno je lačen! Če ne zaspi po vsakem dojenju – joj, najbrž je noro lačen!
Danes razkrivam, kaj se skriva za tem “požrešnim” mitom o dojenju …
Razvoj okoli 4. meseca
Pri 3 mesecih začne dojenček bolj zvedavo opazovati okolico, oponaša starše pri dejavnostih in tudi pri hranjenju. Začne se sliniti, roke daje v usta in cmoka. Lahko se zgodi, da se želi pogosteje dojiti, ponoči in podnevi morda manj spi … In večina staršev pomisli, da je otrok lačen in da je tudi zrel za hrano, da daje rokici v usta zato, ker bi rad jedel. Naj vas pomirim. Če je otrok dojen glede na svoje potrebe in če se lepo razvija in če teža lepo napreduje, potem spremenjeni način dojenja, povečano slinjenje, dajanje rokic v usta, večerni jok in občasno odmikanje od dojke pri 3 ali 4 mesecih ne pomenijo, da otroku mleko mame ni dovolj in da rabi še nekaj drugega, da bo zaspal.
Pri 3 mesecih (ali že prej) se otrok začne sliniti več, ker se razvija žleza slinavka. To je pomemben del razvoja, je predpriprava, ki bo otroku omogočila hranjenje in predelovanje hrane. Ko bo čas za to.
Pri 3 mesecih otrok tlači roke v usta, ker se razvija koordinacija roka-usta, pomemben gib, predpriprava giba za hranjenje, ki bo otroku pomagal, da bo lahko samostojno jedel. Ko bo čas za to. Zdaj se ta gib šele pojavi in otrok ga bo začel vaditi in osvajati vse dokler ne bo samostojno jedel.
Pri 3 mesecih se začne otrok veliko bolj zavedati okolice in normalno je, da okolico, predvsem pa sebi bližnje ljudi, opazuje in oponaša še bolj pozorno. To je pomemben proces, ki otroku pomaga, da se vklopi v družbo kot aktiven član. Otrok oponaša svoje starše tudi povsem nagonsko in intuitivno, ker se uči, kako z izrazi na obrazu in mimiko doseže določene reakcije. Zato jih oponaša tudi med hranjenjem, morda celo odpira usta. Ko pa mu ponudite košček hrane z jezičkom prepreči, da bi hrano sprejel v usta. Ker še ni čas za hrano.
Pri 4 mesecih otrok še ne sedi samostojno in hranjenje lahko poteka edino v pol-ležečem položaju, kar ni naraven način za hranjenje. Naraven način za hranjenje je pokončen položaj, ki nam omogoča, da sami kontroliramo in manipuliramo, kaj in koliko bomo pojedli, ter kako bomo hrano nesli usta. Pri otroku je naraven čas za hranjenje nekje okoli 6. meseca starosti (ne samo iz vidika motorike, ampak tudi iz vidika razvitosti črevesja in prebavil).
Pri 4 mesecih lahko pride tudi do spremembe v vzorcu spanja (t. im. sleep regression), saj se začnejo menjavati obdobja plitkega in globokega spanca. Zato se lahko dojenček prej in pogosteje zdrami.
Je torej res tako lačen?
V naši družbi dojenčki ne morejo biti lačni, če živijo v normalnih razmerah: da mama lahko doji, ali da ima možnost hraniti dojenčka z adaptiranim mlekom. Seveda obstajajo okoliščine in ljudje, ki so lačni in ki imajo dojenčke, za katere ne zmorejo ustrezno poskrbeti. Ta del družbe je lahko resno v skrbeh glede lakote otrok in dojenčkov. Ne moremo pa biti v skrbeh, ali je dojenček lačen, če je pri 4 mesecih zvečer po celodnevnem dojenju nemiren in se težko uspava, tako kot bi mi želeli. V tem trenutku nehajmo razmišljati o tej silni strašni lakoti in se raje osredotočimo na realne potrebe dojenčka.
Vzrok za večerni nemir je ponavadi povezan s prebavnimi procesi ali predelovanjem dnevnih in drugih vtisov, ki otroka obremenijo in preko nemira izraža svoje počutje ter išče sprostitev. Otrok se bo vedno najbolj sproščenega počutil ob materi (ob primarnem skrbniku, s katerim stketa zdravo navezanost) in si bo le pri njej dovolil sprostiti vsa čustva, predvsem/tudi neprijetna. To lepo vidimo ob uvajanju v vrtec, ko se otrok cel dan v vrtcu lepo igra, ob prihodu matere, ko zagleda njen obraz, pa plane v jok. To samo pomeni, da je mati njegovo zatočišče in da se samo pri njej počuti dovolj varnega, da pokaže svojo ranljivost.
Nadalje je možno, da dojenčka tišči lulat, pa vam to sporoča z nemirom – omogočite mu izločanje brez plenice. Morda je že polulan, pa ga to moti … Morda si želi za uspavanje več premikanja – nosite ga, vozite ga … Morda mu paše družba, ali pa obratno: morda bi bil rad v bolj temnem in umirjenem prostoru samo z vami. Morda samo rabi dati ven iz sebe neko nam nepoznano tegobo – bodimo z njim in vmes ponujamo dojenje. Ali pa ga podojimo potem v polsnu, ko se umiri. Uležimo se skupaj z njim v posteljo, ko se umiri in samo BODIMO SKUPAJ … In si potem privoščimo kakšnen piškot zase.
Aleksandra Brlan
Latest posts by Aleksandra Brlan (see all)
- Neprijetna čustva, ki jih lahko sproži dojenje - 17. 4. 2019
- Čuječnost – za več prisotnosti in več sproščenosti - 15. 4. 2019
- Dojenje po prvem letu - 9. 11. 2018