V času antike je materino mleko veljalo za sveto

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Dojenje nekoč in dojenje danes

Avtor slike: Stanisław Wyspianski // Materinstvo, 1905

Piše Aleksandra Brlan, svetovalka za dojenje

Kratka zgodovina dojenja

Dojenje je najbolj naraven in samoumeven način hranjenja dojenčkov, dokler niso zreli za uvajanje hrane. A izkušnje nas učijo, da dojenje ni vedno možno in takrat si pomagamo z nadomestki materinega mleka. Kako pa je bilo v zgodovini? Kdaj so se pojavile dojilje in kdaj flaške? Kako je dojenje preživelo številne izzive?

Kolikor dolga je zgodovina človeštva, tako dolga je tudi zgodovina dojenja. A presenetljivo dolga je tudi zgodovina dohranjevanja in hranjenja z nadomestki materinega mleka. Kadar dojenje ni bilo možno, so si ljudje od nekdaj pomagali na različne načine. Priporočila zdravilcev, zdravnikov, filozofov in drugih učenjakov, ki so imeli količkaj opraviti z dojenjem, so bila skozi zgodovino – podobno kot danes – nemalokrat različna, četudi je šlo za isto zgodovinsko obdobje.

V današnjih časih je možnost, da bi dojenček umrl brez dojenja, skoraj nična. Poznamo dovolj varne načine dohranjevanja in hranjenja dojenčkov, kadar dojenje ni možno. V zgodovini pa ni bilo vedno tako. Dojenčki, ki niso imeli možnosti dojenja, so imeli pičle možnosti za preživetje. Dojenje je bilo vedno ključ za preživetje in glede na to, da je bilo tekom zgodovine dojenje večkrat ogroženo z raznimi čudaškimi navodili in urniki dojenja, je spodbudno, da v ospredje spet – ali pač prvič na zahodu? – prihaja dojenje po naravni poti, ko sodobne mame vse bolj poslušajo in slišijo sebe in svoje mladičke in dojijo glede na otrokove potrebe in zaupajo svoji intuiciji.

Prazgodovina

Malo je znanega o dojenju iz časa prazgodovine. A zgodovinski viri kažejo, da naj bi prazgodovinska mati vzrejala svoje mladiče podobno kot drugi človeku podobni primati in naravna ljudstva, ki še vedno živijo v sozvočju z naravo: z dojenjem glede na povpraševanje več let, ob dopolnilni hrani, seveda.

Antika

V času antike je materino mleko veljalo za sveto. Babilonci, Egipčani in Grki ter Rimljani so dojenje sprejemali kot naraven in zaželen način hranjenja dojenčkov, a iz tega časa izvira tudi zelo veliko mitov o dojenju, ki so še danes prisotni v naši družbi. Ko dojenje ni bilo možno, je bil v antiki najbolj običajen način reševanja težav, uporaba dojilje ali živalskega mleka preko posebnih posodic in dojenja neposredno pri živalih. Vsi ti načini so se prenašali naprej v naslednja obdobja zgodovine. Iz časov antike in iz opazovanja dojenja pri naravnih ljudstvih poznamo omejevanje dojenja prve dni po porodu. V tem času je otrok dobival drugo hrano (kulturno pogojeno). Vedeti pa moramo, da to ni bil dober način vzpostavljanja dojenja in je bil največkrat vzrok za dojenčkovo smrt, ker je v času, ko ni prejemal materinega mleka imel pičle možnosti za preživetje. Sesalci smo namreč narejeni tako, da kot dojenčki s sesanjem – se pravi z dojenjem – pridemo do hrane. Vse te omejitve iz zgodovine so možnosti za preživetje dojenčkov zelo zmanjšale. Preživeli so dejansko tisti dojenčki, ki so se lahko dojili.

Od srednjega veka do sodobnosti

V srednji vek in 17. ter 18. stoletje se je iz antike prenesla miselnost, da se preko dojenja na otroka prenašajo lastnosti in temperament, zato je bilo zelo pomembno, kdo otroka doji. Najem dojilj in uporaba nadomestkov sta bila zelo razširjena. V tem obdobju se je zakoreninila večina stereotipov in mitov o dojenju, od dojenja po urniku do porajanja vprašanj o tem, ali je mleko matere sploh ustrezna hrana za njenega otroka in to kljub temu, da poznamo iz tega obdobja tudi priporočila nekaterih zdravnikov, naj se otrok doji, kolikor rabi pri svoji materi. Zaradi številnih primerov slabega ravnanja z dojenčki s strani dojilj, kljub zakonom in pogodbam ter določilom, katerim so bile le-te podvržene, a jih niso izvajale, se je začela dvigovati zavest o tem, da je najbolje, če se otrok doji pri svoji mami.

Kadar dojenje ni bilo možno in kadar otrok ni dobro napredoval na živalskem mleku, so uporabili ročno hranjenje. Otroka so hranili s pomočjo posebnih posodic, ki so omogočale, da je hrana zdrsnila otroku v usta. Hranili so jih z juhami iz vode in kruha, občasno so dodali tudi sladkor, moko ali vino, redkeje mleko. Pogosto so v juho namočili krpico, da jo je otrok lahko sesal. Razširjena je bila tudi uporaba rogov živali, na katere so nataknili kos usnja ali blaga, da je otrok lahko sesal. Prav tako so poznali umetne bradavice, narejene iz bradavic teličkov, ki so jih uporabljali, kadar se otrok ni mogel dobro prisesati.

Smrtnost otrok zaradi nedojenja in/ali dojenja pri dojiljah, je bila zelo velika. Konec 19. stoletja pa so iznašli mlečno formulo, ki je predstavljala rešitev za vse nedojenje otroke in ki je postopoma izpodrinila poklic dojilje in ročno hranjenje ter povzročila skorajšnje izumrtje dojenja v 70. in 80. letih 20. stoletja.

Danes

Ob začetku pojava mleka v prahu, kot nadomestka materinega mleka, so proizvajalci svoje izdelke reklamirali zdravnikom in vsak izdelek je pred vstopom na trg moral dobiti potrdilo združenja zdravnikov. Konec 80. let 20. stoletja pa so začeli proizvajalci reklamirati svoje izdelke neposredno v javnosti, kar je povzročilo napetosti med zdravniki in proizvajalci formul. Zdravniki so začeli opozarjati na neprimerljivost dojenja z mlečnimi formulami, oblikovala so se razna združenja in iniciative, ki so se zavzemala za dojenje in pripomogla k obuditvi javnega interesa za dojenje.

Danes za dojenjem stojijo najpomembnejše svetovne organizacije in zdravniki (UNICEF, WHO, AAP, LLL, IBCLE, ILCA, …), pravtako pa tudi psihologi in drugi družbeno pomembni ljudje, katerih področje pokriva skrb za matere in dojenčke. Predvsem pa so za nadaljevanje tradicije dojenja zaslužne matere, ki se tekom zgodovine niso dale prepričati propagandi umetnega mleka in drugim rigidnim in nelogičnim priporočilom “strokovnjakov” in so zaupale svoji intuiciji in svojim dojenčkom.

 

Aleksandra Brlan

Aleksandra Brlan

Aleksandra Brlan je ustanoviteljica središča za pomoč pri dojenju, SRČNA (www.srcna.si in www.facebook.com/srcna.si) in je svetovalka za dojenje s certifikati UNICEF s področja dojenja. Je članica Društva svetovalcev za laktacijo in dojenje Slovenije ter ustanoviteljica fb skupine Dojenje po prvem letu. Svoje znanje stalno nadgrajuje na formalne in neformalne načine.
Aleksandra Brlan

Latest posts by Aleksandra Brlan (see all)

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor