Kako pravilno kritizirati otroka, da ga pri tem ne užalimo?

Kritika je povzročanje nelagodja pri drugem, to nelagodje pa ga motivira k spremembi vedenja. Ko oseba nekoga kritizira, ji v večini primerov postane neprijetno, ker pri drugih ne želi povzročati nelagodnih občutkov – ravno zato težko izraža, kaj jo moti. Neprijetno nam je tudi, ko kritiziramo vedenje svojega otroka. Imamo ga radi in ne želimo, da se počuti slabo in da mu je neprijetno.

Kako pravilno kritizirati otroka, da ga pri tem ne užalimo?

Otrok prijetne in neprijetne stvari, ki mu jih želimo sporočiti, najbolje sliši, če se držimo naslednjih pravil.

Vedno kritizirajte samo vedenje

Vedno kritizirajte vedenje, ne pa tudi osebe in njenih lastnosti, ki se jih ne da spremeniti. Če npr. otrok ne počisti za seboj, mu povejte: “Nisi pospravil mize za seboj”, ne pa “Kakšen si ti lenuh.”

Bodite zelo konkretni

Povedati morate, katero vedenje vas moti ter kdaj in v katerem primeru vas je to najbolj motilo. Recite npr. naslednje: “Zjutraj po zajtrku nisi pospravil postelje” ne pa “Nikoli ne narediš tistega, kar ti naročim.”

Povejte jasno in razumljivo

Najbolje je direktno povedati, kaj nas moti in kaj pričakujemo, ker tako najmanj tvegamo, da nas oseba ne bo razumela. Bolje je, npr. reči: “Prosim te, naslednjič očisti čevlje pred vrati, ne pa na hodniku” kot pa “Joj, samo pospravljam za tabo.”

Kritiko stopnjujte

Če otrok nekaj naredi narobe in mu mi to povemo z običajnim, umirjenim glasom, nas bo slišal enako dobro, če ne celo bolje, kot če bi se drli na ves glas. Ko otroka mirno in umirjeno kritiziramo, s tem sami sebi puščamo možnost za naslednjič, če se tako vedenje nadaljuje, saj potem lahko povišamo glas in ostreje zahtevamo spremembo vedenja. Od otrok lahko pričakujemo, da bodo nesprejemljivo vedenje ponavljali – ne zato, da bi nas jezili, ampak zato, ker jim je tako vedenje všeč in ga težko spremenijo, ko jim to ukažemo. Če ga večkrat opomnimo zaradi iste stvari in potem pokažemo, da smo vsakič vse bolj jezni, bo otroku postalo jasno, da z njegovim vedenjem nekaj ni v redu.

Povejte čim prej

Ko nas otrokovo vedenje moti, mu moramo to sporočiti čim prej. Če se otrok neželeno vede, mi pa pri tem sodelujemo brez besed, bo otrok to razumel kot odobravanje takega vedenja. Če se odzovemo takoj, se izognemo verjetnosti, da bi to pozabili ali da se ne bi spomnili, o čem je v določenem trenutku šlo. Včasih smo utrujeni, se nam ne da, bi raje zanemarili, kaj otrok počne, vendar pa se nam taka nedoslednost dolgoročno ne obrestuje. Izpostavimo se namreč tveganju, da bomo vsakič vse težje prepričali otroka, da spremeni določeno vedenje. Pa vendar, če od desetih situacij enkrat ne povemo ali ne povemo takoj, da je nekaj naredil narobe, to ne bo pripeljalo do katastrofe in bo kljub temu dobro vzgojen.

Nikoli ne ignorirajte

Včasih nas otrokovo vedenje tako razočara ali prizadene, da mu ne znamo ničesar povedati. Z otrokom prenehamo govoriti in se delamo, da ga ne slišimo. Z drugimi besedami povedano, otroka ignoriramo. Čeprav je tudi prekinitev pogovora oblika vzgoje, bo to otrok razumel narobe. Mi mu želimo sporočiti, da je presegel meje dovoljenega in da je nekaj naredil narobe, po drugi strani pa otrok ignoriranje razume kot znak, da kot oseba za nas ni več pomemben in da ni vreden naše pozornosti. Ignoriranje torej ni pravilna oblika izražanja nezadovoljstva, ker ga otrok narobe razume. Če nas njegovo vedenje moti, mu moramo to jasno povedati, da bo vedel, kaj mora spremeniti.

Če vas bo vodila misel, da koristite svojemu otroku s tem, ko ga učite, kaj je dobro in kaj ne,  boste uspeli premagati neprijetne občutke ali se boste vsaj naučili živeti z njimi. Če vztrajate, ko je otrok majhen, boste pozneje čutili veliko zadovoljstvo, ko boste gledali svoje otroke, ki so zrasli v zadovoljne, odgovorne in samostojne osebe.

Petra/klinfo

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor