Napačne besede otroku škodujejo, izogibajte se jih
Besede, ki jih namenjamo svojim otrokom, imajo ogromno moč. Te lahko otroka usmerijo, da na življenje gleda z optimizmom in razvija svoje sposobnosti ali pa ga omejujejo v lastnem osebnostnem razvoju.
Zagotovo je skoraj vsak od nas v otroštvu od staršev slišal podobne besede: “Bedak”, “Nesposobnež”, “Lenoba” … Seznam žalitev bi se lahko daljšali v nedogled, če bi zapisali vse, kar starši v trenutkih jeze ali ko jih dražimo, izrečemo svojim otrokom. Ja, vse to je življenje, boste rekli, vse to smo pozabili in smo danes normalni ljudje.
Na srečo otroci res pozabijo, kar se jim je slabega dogajalo, a grde besede in žalitve vseeno na otrokovi osebnosti pustijo sledi. Če jih otrok sliši pogosteje, se zelo zasidrajo v otrokovo podzavest. Dejstvo, da se besed spominjamo tudi kot odrasli, dosti pove o njihovem močnem delovanju v otroštvu, ko so bile izgovorjene.
Skrita sporočila
Starši se po navadi ne zavedamo škodljivosti nekaterih svojih besed. Težava je v tem, da take besede hitro postanejo del vsakodnevne komunikacije, na katere se hitro navadimo in jih sploh ne registriramo več. A te besede imajo na otroka mnogo večji učinek, kot bi si lahko mislili.
Ker otrok še nima razvitega kritičnega odnosa do tujih stališč, grde besede doživlja zelo intenzivno, brani pa se z edinim orožjem, dostopnim njegovi psihi – ignoriranjem sporočila. To ignoriranje pa je samo delno. V stavku “Ne teci, neroda!” se otrok osredotoči na dve besedi – “ne” in “neroda”. Želeli smo mu sporočiti, da naj ne teče, ker bo padel, kar pa otrok sploh ni slišal. Slišal je samo “ne” in žalitev, ki jo shrani v podzavest. Otrok tako še naprej počne, kar smo mu prepovedali, starš pa ga ponavadi za neposlušnost “nagradi” z dodatnimi negativnimi besedami. Tako se situacija samo poslabša.
Besede imajo veliko moč
Psihologi smatrajo, da vse osnovne modele obnašanja otrok usvoji med svojim tretjim in šestim letom starosti. Do tretjega leta so otroci po naravi optimistični, egoistični, prepričani v svojo superiornost in so neomejeno prepričani vase. Zaradi tega bodo tudi zelo strogi in kategorični starši do otrokovega tretjega leta starosti težko vplivali na otrokovo obnašanje.
Od tretjega leta naprej pa je povsem drugače. Otrok se začne intenzivneje učiti o življenju, občutkih, osebni in tuji ranljivosti in enostavno postane bolj opažen. Zaradi tega besede in stališča, ki jih otrok v tem obdobju sliši, najmočneje vplivajo nanj ter se začnejo počasi vgrajevati v otrokove osebnostne poteze.
Kaj to pomeni, poskusimo razložiti na nekaj primerih, ki jih starši pogosto uporabljamo v vsakodnevnem pogovoru in za katere psihologi svetujejo, da se jih je dobro izogibati.
“Ne živi”
To je najresnejše in zelo kategorično sporočilo, ki ga sicer noben starš ne bi izgovoril ali zaželel svojemu otroku. A se v naših sporočilih in postopkih pogosto skrivajo prav taka sporočila.
V to skupino negativnih sporočil spadajo, na primer, naslednji stavki in fraze: “Ne želim te gledati, pojdi v svojo sobo!”, “Slabši nisi mogel biti”, “Nisem sploh mislila, da lahko rodim tako neposlušnega otroka!” Podobno pa učinkujejo tudi nekoliko milejši stavki: “Koliko problemov je zaradi tebe!”, “Zate sem dala svoje življenje, ti pa mi takole vračaš!”.
Vsak psiholog vam bo izpostavil negativna sporočila, ki jih v sebi nosijo taki stavki. Ko jih otrok sliši, razvija občutek krivde, zaradi česa lahko starš z njim manipulira tudi ko otrok odraste.
Mogoče se vam kot staršem ta princip zdi praktičen, a če želite vzgojiti človeka, ki bo nekega dne uspešen, izpolnjen in srečen, bi morali imeti v mislih, da to lahko vaš otrok postane le, če je imel v otroštvu priložnost neoviranega razvoja svojih sposobnosti in ste ga pri tem podpirali.
Če boste vzgojili otroka, da bo poleg vas imel občutek krivde ali manjvrednosti in se bo počutil dolžnega, bodo njegove sposobnosti in njegov življenjski uspeh vedno v drugem planu.
“Ne bodi otrok”
Za tako sporočilo otrokom se največkrat uporabljajo naslednje besede: “Zakaj se obnašaš kot mali otrok?”, “Pri tvoji starosti so otroci že pametnejši!”, “Ti nisi več otrok!”, “Zresni se!”.
Otroci imajo svojo naravno potrebo biti bolj odrasli in starejši, saj smatrajo, da imajo odrasli več privilegijev. To je popolnoma normalno, a s temi besedami starši sporočajo otroku, da je “biti otrok” nekaj slabega in da je treba narediti vse, da bi postali resnejši, odraslejši. S tem dodatno izražajo potrebo otroka, da želi biti odrasel, pa se zato taki otroci izogibajo “otročjega” obnašanja, se slabše socializirajo, imajo težave pri komuniciranju in igranju z ostalimi otroki ter ne najdejo svojega mesta v skupnosti.
Zakaj je obdobje “otročjega” obnašanja pomembno? Skoz otroštvo in vsem, kar gre zraven – nepremišljenostjo, spontanostjo, igro in veselostjo – razvija kreativnost, spontanost in sposobnost improvizacije. Te veščine so zelo pomembne tako za življenjsko rast in napredek kot za delo in uspeh pri bodočem poslu.
Če je vse našteto prepovedano, se bodo otrokove sposobnosti slabo razvijale.
“Ne misli!”
Takšno sporočilo se nanaša na razmišljanje in ustvarjanje ciljev v življenju: “Bodi tiho in naredi to, kar sem ti rekla/rekel!” Če so takšni stavki pogosti, se bo otrok naučil, da je v neprijetni situaciji zaključek vedno isti: “Samo tiho bodi in se ne vmešavaj!” Mama ali oče sta si s to frazo, vsakič, ko sta jo izgovorila, najverjetneje v tistem trenutku olajšala situacijo. Dolgoročno pa se na ta način otroku vceplja misel, da on sam ne zna reševati problemov, ne zna analizirati lastnih napak, ki so morda povzročile problem in ne zmore predvidevati, kakšne bodo posledice. Zaradi nezmožnosti zrelega soočanja s problemi bodo takšni otroci, kasneje odrasli ljudje, sami sebe mučili z mislimi o nemoči, izgubljenosti, nesposobnosti, zaradi česar bodo nagnjeni k hitrim in nepremišljenim dejanjem.
“Ne čuti!”
To sporočilo najdemo v frazah, v katerih se zanemarja in podcenjuje otrokove občutke: ” Ali te ni sram, da se bojiš teme, saj si že velik!”, “Ni lepo, da se jeziš na vzgojiteljico v vrtcu, saj je ona pametna in starejša!”. Poslušanje tovrstnih obsodb otroka postopoma uči, da čustva, kot so strah ali jeza, niso zaželjena, da bo zaradi njih lahko celo kaznovan. Čeprav sta strah in jeza normalni čustvi, ki ju vsi včasih občutimo, ju bo otrok počasi začel tlačiti oz. zadrževati v sebi. Prej ali slej pa bodo nakopičena čustva na nek način morala na plano. Napetost čustev se lahko manifestira z izpadi besa, agresije ali zlobe. Običajno otrok te občutke izraža na šibkejših od sebe, lahko muči živali, trga in meče igračke ali tepe druge otroke.
Obstaja rešitev
Našteli smo samo nekaj negativnih načinov, s katerimi starši komunicirajo z otroki. Prepoznajte jih pri sebi, poskušajte jih kontrolirati in jih popolnoma izbrisati iz vašega besednjaka. Ponujamo vam nekaj nasvetov, s katerimi lahko to uresničite.
Vedno ste lahko boljši starši. Zamislite se nad samimi seboj in premislite, kaj in kako govorite svojemu otroku. Ni slabo, če se postavite v položaj otroka in si predstavljate, kako bi se vi počutili, če bi vam nekdo stalno govoril: “Ne blebetaj”, “Neroda”, “Ne deri se!”, “Ne godrnjaj”, “Umakni se, delam!” Zapomnite si, da otrokova dejanja in čustva niso nič manj pomembna od dejanj in čustev odraslega človeka.
Odsotnost pravil je lahko enako škodljiva za otrokov razvoj kot stalno ponavljanje neutemeljenih prepovedi. Zato morate otroku postaviti pravila in vedeti kdaj in zakaj nekaj prepovedati.
Ni dvoma, prepovedi morajo obstajati. Če se otrok izpostavlja nevarnosti, je popolnoma razumljivo, da ga bo starš poskušal s prepovedjo obvarovati, vendar starši pogosto izrekamo prepovedi zgolj iz navade ali lastnega miru.
Ko se otrok znajde v nevarni situaciji, namesto enostavnega”ne” raje opozorite otroka na nevarnost in mu razložite, kako naj se ji v tej konkretni situaciji izogne. To bo dosti bolj učinkovito, saj otroku pomagate pridobiti novo izkušnjo, pri tem ohranite njegov prirojeni optimizem in mu dovolite razvijati instinkte. V nasprotnem primeru bo otrok dobil strah pred svetom, izgubil bo iniciativo, postal otročji in prenehal upoštevati kakršne koli prepovedi.
Ne prepovedujte igrivosti in igranja! Otroški psihologi poudarjajo pomembnost igre v razvoju otroške osebnosti. Igra otroku služi za modeliranje življenjskih situacij, ki jih vidi okoli sebe. S tem si otrok razlaga odnose, podoživlja čustva, znebi se stresa in se telesno razvija.
Otroka je potrebno podpirati, saj sebe ocenjuje preko vaših ocen. Pokažite mu, kako cenite njegov uspeh in dosežke, tudi če ni dosegel samega cilja. Pomembnejši od samega cilja je trud, ki ga je otrok v to vložil. Pohvala je potrebna, vendar vseeno ne smete otroka hvaliti neprestano in v vsaki situaciji. Obdržati morate zdrav razum in otroka pohvaliti, ko si to zasluži. Ne boste zgrešili, če boste otrokove potrebe in delo vedno spoštovali.