Izhodi kot nevidna ločitev

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Izhodi kot nevidna ločitev

Piše Dr. Tadeja Milivojevič Nemanič, Imago terapevtka

Nenamenski izhodi

To so vedenja ali aktivnosti, ki jih moramo opraviti, toda s tem jemljemo čas in energijo partnerskemu odnosu. Čeprav to ni prvotni namen in motiv, pa je končna posledica zmanjšana vpletenost v odnos.

Namenski izhodi

Z njimi se namerno hočemo izogniti vpletenosti v odnos s partnerjem. To je lahko občutiti tudi tako, kot da ti izhodi nudijo več užitka kot druženje s partnerjem. V prispevku z naslovom Delo in otroci so eden najpogostejših izhodov govorim o obdobju svojega življenja, ko sva z možem imela 3 male deklice in zraven tega še gradila. Veliko sva si zadala in to sva morala in želela izpeljati. Moja skrb za otroke in njegovo delo sta zahtevala ogromno časa in energije. Ravno zaradi tega velikega vložka časa in energije sta bila to tudi namenska izhoda.

Vsaka večja sprememba zahteva velik vložek. Nekatere velike spremembe so planirane; par se o njih pogovarja, jih načrtuje, se zaveda naporov, ki bodo s tem povezani. To je lahko nosečnost, gradnja hiše, večji nakup, selitev, izobraževanje, novo delovno mesto, dolgotrajna odsotnost, … Nekatere od teh sprememb pa niso planirane, vendar se z njimi moramo ukvarjati. To je lahko nosečnost, brezposelnost, bolezen ali poškodba, smrt v družini, … Posledica teh nenamenskih izhodov je velikokrat oddaljitev partnerjev.

Ker sva se s možem počasi oddaljila, sta moja skrb za otroke in njegovo delo postala aktivnost, s katero sva se želela izogniti drug drugemu. Meni je ukvarjanje z otroci nudilo več veselja kot stik z možem, on je v delu tako v službi kot na hiši dobival več potrditev, več veselja kot v odnosu z mano. Tako je povsem neopazno najin nenamenski izhod postal namenski. Namenski izhodi so pogosto čisto navadne in vsakdanje aktivnosti, kot je npr. preživljati čas s prijatelji, nakupovati, obdelovati vrt, se igrati, se ukvarjati s športom, pospravljati, brati, poslušati glasbo, …; Večina tega je potrebno za zdravo in polno življenje. Izhod nastane takrat, ko se aktivnost prevečkrat uporablja za izogibanje časa, ki bi ga lahko preživeli s partnerjem. Vsaka aktivnost ima tako potencial za izhod. Zato izhode imenujemo »NEVIDNA LOČITEV«.

Zapiranje izhodov

Izhodov se v partnerskem odnosu vsi sem in tja poslužujemo. V obdobjih, ki so naporna, kadar partnerja na dolgi rok nista povezana, ko v odnosu ni varnosti in/ali živosti, … ko eden v izhodu dobi nekaj, česar v partnerskem odnosu ne, …

Zgodi se, da kdo ne želi zapreti izhoda. Pogosto je to takrat, kadar partnerja že dolgo ne vidi kot vir zadovoljstva in ne verjame, da bi mu partner lahko zadovoljiv njegove potrebe. O partnerju ima nekakšno »zamrznjeno sliko«, to je sliko, ki se ne more spremeniti in tako sliko ima tudi o njunem odnosu.
Do izhodov je prišlo z namenom. Z namenom, da se zadovoljijo želje, potrebe, ki v tistem času niso bile zadovoljene v odnosu. V odnosu hočemo čutiti varnost in živost. Če tega ni, iščemo izhode. Izhodi so čustva, ki jih izrazimo z delovanjem in potegnejo vso energijo iz odnosa. Če v odnosu uporabljamo izhode, postajamo vedno bolj nepovezani in osamljeni. S tem pa se odnos uničuje. Večji kot so izhodi, več strahu se skriva zadaj. Redko pa izhodi dajo osebi tisto, kar zares išče; torej povezanost in živost.

Zapiranje izhodov je PROCES, na dogodek. Ne bo se zgodil kar čez noč. Vendar pa se z zapiranjem izhodov oba partnerja naučita v odnosu samem varno izraziti svoja čustva in odprto, radovedno in empatično poslušati eden drugega. Na ta način energija ostaja v odnosu.

Če izhod zapremo, imamo več časa za partnerja in partnerski odnos, kar je za odnos dobro, vendar včasih s tem časom ne vemo kaj početi. Zato je vsaj za začetek laže, če se vnaprej določi, kaj točno partnerja z novo pridobljenim časom lahko počneta.

Sama si to vedno predstavljam takole: če me moti razporeditev v omari in se lotim pospravljanja, bo omara zelo kmalu zgledala podobno kot pred poslavljanjem, če že vnaprej ne bom imela jasnega cilja, kaj v tej omari pravzaprav želim imeti in česa ne ter kaj naj s odvečnimi kosi storim.
O tem bom govorila v naslednjem javljanju.

Zapiranje izhodov je proces

Ko se par odloči, da bi rad več časa in energije usmerjal v odnos, je to šele začetek. Pogosto se zgodi, da je par tako odtujen, da niti ne ve, kaj naj bi drug ob drugem in drug z drugim sploh počela. (Neka klientka mi je dejala, da je sama sreča, da otroka še želita z njima na dopust, ker ne ve, kaj bi sama z možem sploh počela!) Če ste tu tudi vi, začnite z majhnimi dozami.

Podobno kot nekdo, ki se res dolgo ni ukvarjal z nobene telesno vadbo. Začne naj POČASI! Po 5-10 minut naenkrat. Nekajkrat na teden. To je več kot dovolj. V nasprotnem primeru pride do bolečin, utrujenosti in začetna vnema hitro upade. Ko dobimo kondicijo, se lahko dolžina in intenzivnost treningov povečata.
Tudi partnerski »treningi« naj bodo časovno kratki, ne preveč intenzivni in taki, ki so vama vsaj približno všeč. Zato se pogovarjajte o tem, kaj želita početi skupaj. Tudi to je proces. Večkrat se o tem pogovarjajta in zbirajta predloge. In oba predlagajta. To je zelo pomembno! Tako imata oba občutek, da je drugemu za to mar, da si tega tudi sam želi. Minimajzerji (tisti, ki ste v odnosu bolj pasivni, z manj idejami, predlogi, energije) potrudite se! In maksimajzerji (tisti, ki imate polno zamisli) dajte drugemu sploh priložnost, da pove svoje (to pomeni, da mu dajte VELIKO, veliko časa).

Sama zagovarjam, da so ti »treningi« zelo konkretne, merljive, ponovljive in časovno opredeljene dejavnosti. V nadaljevanju je na primerih razloženo, zakaj je to pomembno.

Npr.: ona si želi, da bi jo on na pravi način pogledal v oči. To ni dovolj KONKRETNO. On nikoli ne bo vedel, če je tisti način res pravi. Zato se tu hitro lahko konča s prepirom, užaljenostjo, prizadetostjo, … Bolje bi bilo: »Ko prideš domov, si želim, da me vsak dan pogledaš v oči.« Samo to!

Ona bi z njim rada šla na sprehod. Sprehod je dovolj konkreten, ni pa še dovolj MERLJIV. To, koliko časa naj aktivnost traja, je pomembno opredeliti, ker to prinaša varnost. Zato: »Rada bi šla s teboj na polurni sprehod.«

On bi rad šel z njo na jadranje. Dejavnost mora biti PONOVLJIVA. Raje malo in večkrat kot veliko in enkrat, ker ta veliko ne pomeni veliko, če ni mnogih malih vsakdanjih aktivnosti. Ponovljivost je pomembna, ker počasi gradi varnost pa tudi zaupanje. Namesto jadranja, ki za večino ni aktivnost, ki bi se je lahko udeležila vsak teden, naj si on izbere majhne, ponovljive aktivnosti.

On si želi, da zvečer skupaj pogledata kak film. Predlagam, da to še ČASOVNO OPREDELI: »V naslednjih dveh mesecih želim vsak četrtek zvečer s teboj gledati 1 film.« Večina se nas laže zaveže k časovno omejenim stvarem, kot takim, ki bodo trajale vse življenje. Za začetek bo 10-20 ponovitev dovolj. Potem pa se o tem pogovorita. Kako je bilo? Kaj vama je bilo všeč? Česa bi si želela več? Kako bi rada nadaljevala?

Že vnaprej morata vedeti, kaj, kdaj, koliko časa in kolikokrat se bosta dobila. Bolj kot je jasno, manjša je možnost, da gre lahko kaj narobe.

Marsikdo ob tem komentira: »Ja, potem je vse to na silo! To ni prava ljubezen!« In res je na silo! Ker če bi bilo to za par tako zelo spontano in lahko, bi to že zdavnaj počela! Zapustila sta odnos, zato bosta morala vanj – tudi na silo – veliko vložiti, predenj jima bo odnos sam začel vračati.

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor