Kako najti skupni jezik …

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kako najti skupni jezik ...

Med vama so in bodo vedno določene razlike

Pogosto govorimo o tem, kako pomembno je, da partnerja v vzgojnem kontekstu najdeta skupni jezik. Kar je v resnici mogoče le do neke mere. Dobro in priporočljivo je, da se iskreno pogovorita o željeni metodi vzgoje – od tega, kako otroka tolažita, uspavata, kaj vse mu omogočita ter kako se soočata z čustvenimi izbruhi in različnimi željami otroka. Če na tej fazi težko najdeta skupni jezik, se vprašajta:

»Kaj čutim, ko otrok joka? Kako so se odzvali doma na mojo stisko, ko sem bil/a že otrok?«
»Kako bi želel/a, da nekdo pristopi k meni, ko sem v stiski oziroma čutim močna čutenja?«
»Kako si želim, da bi partner/ka odreagirala, ko vidi, da imam težavo z ohranjanjem mirnosti in potrpežljivosti ob čustvenem izbruhu otroka?«

Otrok od očeta potrebuje drugačne odzive kot od mame

In v redu je tako. Čeprav težimo k enakosti, je to v resnici težko doseči. V naravi nam je, da od očeta potrebujemo, da nam zadovolji drugačne potrebe kot od mame. Tipično je tako, da so mame tiste, ki otroka tolažijo, so bolj nežne, skrbne. In tudi otrok se v stiski največkrat zateče k mami. Medtem ko je oče tisti, ki seveda lahko nudi vse, kar nudi mama, ampak to počne na drugačen način. Otrok ob njem želi ogromno akcije, aktivnosti, teži k tej fizični sprostitvi preko igre, ravsanja …

Z očetom tako raziskuje moški svet, z mamo pa ženskega. Seveda so med nami določene razlike in lahko ni tako tipično pri vas. Kar pa je pomembno pa je to, da se zavedate, da je popolnoma normalno in naravno, da vsak od vaju otroka tolaži na drugačen način. Da že pri skrbi za dojenčka uporabljata drugačne prijeme. Da se igrata in aktivnosti z otroci izvajata vsak malo drugače. In da sta na voljo svojima otrokoma vsak na svoj način. V resnici je to največji čar starševstva. Da navkljub našim razlikam in drugačnim odzivanjem lahko vseeno najdemo skupno vzgojno metodo. Že res, da se bodo mogoče mame večkrat z sočutjem in toplino odzvale na otrokovo stisko, ampak bo pa na drugi strani oče poskrbel za to, da bo otrok lahko to stisko še fizično sprostil preko aktivnosti. Lahko je seveda tudi obratno.

Težko grem ob tej temi mimo staršev samohranilcev. Zares ste se znašli pred velikim izzivom in verjamem, da je težko, ker imate lahko občutek, da morate biti tako oče kot mama. V bistvu pa je nemogoče imeti tako dvojno vlogo. Lahko pa otroku nudite tisto kar v prvi vrsti potrebuje od vas – da ste ob njem, da mu nudite varno zavetje. In v primeru, da si delite skrbništvo je ključno tudi to, da v kolikor so razmere pri drugem staršu v redu, da vseeno z njim ohranjate dober odnos in približno podoben način vzgoje. Včasih je to težko, vendar se ob pravi podpori in strokovni pomoči tudi to da doseči.

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Klavdija Slapar

Sem mama dveh otrok, študentka Zakonskih in družinskih študij in diplomirana babica. Odkar sem prvič stopila v stik z nosečnicami, porodnicami in družinami nasploh, izvajam razna predavanja, šole za starše, skupine za mamice, svetovanja za nosečnice s partnerji ter za starše, ki se soočajo predvsem z izzivi zgodnjega poporodnega obdobja, ipd. Sem ena izmed administratork Facebook skupine Sočutno partnerstvo, kjer v skupini odgovarjam na anonimna vprašanja članov. Poleg tega sodelujem tudi pri projektu Sočutno varstvo otrok. Moj osnovni interes je ozaveščanje, raziskovanje in svetovanje na področju spolnih zlorab, predvsem v povezavi z obporodno oskrbo ter prenatalnim in postnatalnim obdobjem. Prav tako iz teh področij pripravljam tudi magistrsko nalogo, saj menim, da je miren in sočuten začetek življenja nekaj kar si zaslužijo vsi otroci kot tudi starši, ki se ob rojstvu otroka soočajo z različnimi izzivi ter lastnimi ranami iz otroštva.

Dodaj odgovor