Čuječnost je umetnost otroštva

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Čuječnost

Vzgoja otroka pomeni v prvi vrsti raziskovati svoje rane in celiti svoje izkušnje

Ob otroku se nam bodo prebudila čutenja, ki so lahko povezana z nekimi drugimi situacijami iz naše preteklosti in ne nujno z otrokom. Tako nas lahko otrokov jok spravlja ob živce ali pa potrpežljivost partnerja z otrokom, ker menimo, da ga otrok le izkorišča. Ko in če se pojavi ta občutek, da otrok od vas nekaj želi na silo, zgolj ker to MORA imeti, se vprašajte: “Je v ozadju tega vedenja, čustev, potreba ali želja?”

Zakaj je to pomembno?

Če gre za potrebo – po varnosti, ljubezni, stiku, dotiku, slišanosti, včasih celo za lakoto, počitek, … – potem je dobro, da otroku poleg tega da postavimo mejo, če je to potrebno, stopimo na proti in mu zagotovimo tisto kar potrebuje. Tako lahko opazimo včasih, da otrok od nas želi pozornost, stik, in bo počel neumnosti samo zato, da bomo preživeli nekaj časa z njim. Čeprav se nam to včasih ne zdi najbolj logično pa v resnici lahko počnemo kaj podobnega tudi sami v partnerskem odnosu. Kako ugotovimo, če gre za čustven izpad ali neželeno vedenje zaradi neizpolnjenih potreb? Tako, da se vprašamo:

  • Ali je mogoče lačen, žejen, mora na stranišče?
  • Koliko kvalitetnega časa sva danes preživela skupaj?
  • Ali vem, kaj se je danes z otrokom dogajalo v vrtcu, varstvu, šoli?

Pogosto že po teh treh vprašanjih pridemo do vzroka. V današnjem svetu je življenjski tempo včasih zares krut in otroci se temu aktivno upirajo. Saj si želijo raziskovati in uživati vsak dan. Odrasli pa imamo večkrat fokus na tem kaj vse moramo postoriti in ne znamo spustiti vsega in se enostavno, vsaj za en dan, nekaj ur, prepustiti otroški razigranosti. Zato vas danes sprašujem: Kdaj ste se nazadnje usedli k otroku in se igrali? Kdaj ste bili s celim bitjem ob njem, brez da bi vmes bili z mislimi nekje drugje?

Čuječnost – živeti in užiti vsak trenutek – je umetnost otroštva. Za njih je to tako naravno, spontano. Za nas je zares živeti zgolj v trenutku in ne razmišljati kaj bo čez nekaj ur, lahko pravi izziv. Zato si privoščite danes nekaj minut za spontano igro. Naj vas vodi otroška domišljija. In hitro boste z otrokom zopet našli skupne besede.

V kolikor pa je za neko stisko ali neželenim vedenjem želja, pa je dobro, da v prvi vrsti vztrajamo pri svojih odločitvah (postavimo mejo) ampak vseeno iščemo stik z otrokom in ga potolažimo – saj otrok vseeno čuti žalost, jezo, razočaranje in za tolažbo potrebuje starša.

(Dodatek: Pri dojenčkih, malčkih in malih otrocih je seveda nujno, da otroka v prvi vrsti pomirimo in mu nudimo čustveno podporo tudi v primerih, ko gre za nek čustven izbruh zaradi neizpolnjene želje. Ko so otroci še tako mali v sebi nimajo mehanizmov in potrebnih možganskih povezav, da bi lahko razumeli vsako situacijo in se tudi sami pomirili. Zato sta v tem obdobju starša toliko bolj »na udaru«, saj otrok za pomiritev ob sebi potrebuje pomirjenega starša.)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Klavdija Slapar

Sem mama dveh otrok, študentka Zakonskih in družinskih študij in diplomirana babica. Odkar sem prvič stopila v stik z nosečnicami, porodnicami in družinami nasploh, izvajam razna predavanja, šole za starše, skupine za mamice, svetovanja za nosečnice s partnerji ter za starše, ki se soočajo predvsem z izzivi zgodnjega poporodnega obdobja, ipd. Sem ena izmed administratork Facebook skupine Sočutno partnerstvo, kjer v skupini odgovarjam na anonimna vprašanja članov. Poleg tega sodelujem tudi pri projektu Sočutno varstvo otrok. Moj osnovni interes je ozaveščanje, raziskovanje in svetovanje na področju spolnih zlorab, predvsem v povezavi z obporodno oskrbo ter prenatalnim in postnatalnim obdobjem. Prav tako iz teh področij pripravljam tudi magistrsko nalogo, saj menim, da je miren in sočuten začetek življenja nekaj kar si zaslužijo vsi otroci kot tudi starši, ki se ob rojstvu otroka soočajo z različnimi izzivi ter lastnimi ranami iz otroštva.

Dodaj odgovor