Občutek imam, da sem nepomembna

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Občutek imam, da sem nepomembna

Na eni od svetovalnih ur, kjer sva z mamico dveh otrok iskali izvor njene jeze ob tem, ko je otroka ne slišita, je povedala to:

“Občutek imam, kot da sem spet tista mala nevidna, nepomembna deklica. In takrat pride jeza.”

Čeprav so se naši starši trudili in delali najbolje kot so znali, so nam v določenih situacijah zadali tudi kakšno rano ali dve. Ob tem pogovoru sva na koncu prišli do tega, da se ob “neposlušnosti” počuti tako nemočno, nepomembno, da vse to, kar se ji prebuja, ne more spadati v njen odnos z otrokoma. Tako sva prišli do nekaj spominov, kjer je sama kot otrok ostala neslišana, neopažena. In občutki, ki so se takrat pojavljali, so bili podobni tem v trenutnih situacijah.

“Ampak jaz se takrat težko nadziram. V resnici sploh ne vem, kaj storiti z vsem tem, kar se zbuja.”

Otrok od svojega starša pričakuje ljubezen, pozornost, sočutje. Če tega ni deležen (dlje časa), se v njem naselijo misli, občutki, da tovrstnega odnosa ni vreden, lahko celo, da le s pozornostjo nekoga začuti, da je ljubljen, ali pa se nauči za vse poskrbeti sam. Vse to pa se lahko zelo intenzivno prebudi ob lastnemu otroku. Takrat se lahko vrne občutek zmedenosti, nemoči, lahko celo nekateri nasilni vzgibi. Vse to pa je znak, da posameznik/ca potrebuje dodatno podporo in pomoč pri razreševanju preteklih izkušenj.

“V resnici bi v teh trenutkih najraje zbežala.”

Lahko so rane pri staršu tako globoke (zaradi zavrženosti, ne-varne navezanosti), da se ob prebujanju določenih čutenj in misli celo pojavi težnja po tem, da bi se umaknili iz situacije in nanjo čimprej pozabili. Vendar to ne pomaga.

“Zdaj vem, da je to zgolj mala deklica v meni, ki potrebuje objem, da lahko potem jaz izpolnim svojo materinsko vlogo. Tako najprej objamem sebe, nato še hčerki.”

Ko pomirimo otroka v sebi in ločimo naše pretekle izkušnje od trenutne situacije, lahko tudi bolj mirno plujemo v morju starševskih izzivov. Seveda, kadarkoli lahko pride kaj novega, kar nas zopet vrže iz ustaljenega, ritmičnega valovanja. A če imamo orodja in izkušnje, se lahko PRIUČIMO delovati drugače. Predvsem pa, ko enkrat razumemo in preizkusimo, zakaj je tako pomembno, da smo starši ob otroku avtentično mirni in sočutni, je starševstvo takoj malenkost lažje.

Ko vas naslednjič otrok vrže iz tira, si vzemite minutko, dve, da ponovno objamete sebe in svojega notranjega otroka. Ko boste pomirjeni s preteklostjo in sedanjostjo, bo vzgoja otroka postala temelj vaše osebnostne rasti ter spoznavanja sebe v vseh globinah.

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Klavdija Slapar

Sem mama dveh otrok, študentka Zakonskih in družinskih študij in diplomirana babica. Odkar sem prvič stopila v stik z nosečnicami, porodnicami in družinami nasploh, izvajam razna predavanja, šole za starše, skupine za mamice, svetovanja za nosečnice s partnerji ter za starše, ki se soočajo predvsem z izzivi zgodnjega poporodnega obdobja, ipd. Sem ena izmed administratork Facebook skupine Sočutno partnerstvo, kjer v skupini odgovarjam na anonimna vprašanja članov. Poleg tega sodelujem tudi pri projektu Sočutno varstvo otrok. Moj osnovni interes je ozaveščanje, raziskovanje in svetovanje na področju spolnih zlorab, predvsem v povezavi z obporodno oskrbo ter prenatalnim in postnatalnim obdobjem. Prav tako iz teh področij pripravljam tudi magistrsko nalogo, saj menim, da je miren in sočuten začetek življenja nekaj kar si zaslužijo vsi otroci kot tudi starši, ki se ob rojstvu otroka soočajo z različnimi izzivi ter lastnimi ranami iz otroštva.

Dodaj odgovor