Energetska izčrpanost v povezavi z vedenjskimi izzivi, čustvenimi stiskami in hiperaktivnostjo
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Pišeta psihologinja Lea Beznik in socialna delavka Nina Beznik
Vsak od nas se na dražljaje iz okolja odziva s primarnimi čustvi skorajda samodejno oziroma nagonsko. V primeru, da naš ali otrokov energetski sistem ne deluje, kot bi bilo potrebno in smo mi ali otrok v pomanjkanju osnovne, življenjske, zemeljske energije, lahko čustva večinoma potlačimo ali zanikamo. To pomeni, da se pretvarjamo, kot da nas kakšna stvar ne gane, sploh ne čutimo jeze, ko se nam nekaj zgodi (npr. sploh ne prepoznamo, ko nas nekdo užali ali gre preko naše volje), nas ni ničesar strah ipd.
Druga možnost oziroma drug ekstrem pa je, da jih ne znamo ali ne zmoremo obvladovati. Starš, ki je izčrpan, ne more obvladovati svojih čustev in se pretirano razjezi ali na otrokovo vedenje reagira preburno, pojavljajo se nam močni strahovi, lahko se npr., ko otrok nekaj hoče od nas ali nas ne upošteva, se kar razjočemo.
Enako velja za otroka. Otrok, ki je izčrpan, težko kontrolira svoja čustva. V našem centru se zelo pogosto srečujemo z otroci, ki imajo močne neutemeljene strahove (pred izgubo bližnjih, pred nesrečami,…) in z otroci, ki ne morejo nadzorovati svoje jeze, ko roka naredi hitreje, kot glava lahko razmisli. In ne samo za strah, žalost ali jezo, lahko povsem nekontrolirano izraža tudi veselje. To pomeni, da ko je vesel, da se mu čisto »odpelje« in ga sploh ne moremo umiriti.
Zagotovo ste to opazili takrat, ko je bil otrok utrujen in zaspan. Takrat se noro razjezi že zaradi najmanjše stvari ali pa joče za vsako stvar. Če gre smo za utrujenost, se otrok naspi in je ok. V primeru, da gre pri otroku za pomanjkanje energije, pa so taki izbruhi bolj pogosti in predvsem tudi bolj dolgotrajni. Seveda je povsem normalno in celo zelo zaželeno, da se otrok upre, razjezi, razžalosti itd., ampak takšno izražanje čustev je do določene mere kontrolirano in kratkotrajno. Otrok se npr. razjezi, ker mu nismo dovolili pogledati risanke, vrže igračko ob tla, malo kriči, a potem se (seveda, če mi ostanemo mirni, prisotni in v zavedanju, da je to njegova reakcija na našo prepoved) v razmeroma kratkem času umiri. V primeru, da je otrok energetsko izčrpan, se bo to vedenje nadaljevalo dalj časa.
Otrok ob vedenjskih ali čustvenih izbruhih od nas dobi ogromno pozornosti, sicer neprijetne, a pozornost je energija. Ko je otrok izčrpan, je hitreje in lažje pridobiti energijo in pozornost starša ali druge odrasle osebe z nezaželenim vedenjem, kot pa z zaželenim. Ko je otrok »priden«, miren, dela svoje stvari… kolikokrat ga pohvalimo, koliko mislimo nanj, koliko mu namenjamo pozornosti, koliko smo zavestni in z mislimi prisotni tukaj in sedaj? Ko za se razjezi, naredi »neumnost«, se razjoče ali ga je zelo strah nečesa… koliko naše pozornosti, misli, prisotnosti in s tem energije pa dobi od nas v tem primeru?
Hiperaktivnost oziroma kadar otroka označimo za hiperaktivnega s stališča energetske medicine to pomeni, da deluje predvsem na podlagi adrenalina. Za otrok, ki je hiperaktiven, z gotovostjo lahko trdim, da je energetsko izčrpan. Otrok neprestano lahko zavestno, a predvsem nezavedno ustvarja situacije, dogodke in izzive, ki so stresni in si s tem nenehno dviguje adrenalin in s tem izčrpava nadledvični žlezi.
Nadledvični žlezi imata funkcijo, da poskrbita, da kadar smo v nevarnosti, telo aktivirata za boj ali beg. Kadar smo mi ali otrok v pomanjkanju osnovne, umirjene, življenjske energije je telo nenehno v paniki in nadledvični žlezi nenehno aktivni.
V začetku nam to daje lažen občutek, da zmoremo vse in se nam sploh ni potrebno ustaviti, ampak dolgoročno to prinaša posledice tako na psihičnem (slaba koncentracija, pozornost, spomin, anksioznost, depresija, itd.) kot tudi na fizičnem oziroma zdravstvenem področju (slab imunski sistem, avtoimune bolezni, alergije, kronične bolezni, bolezni zob, težave s krvnim pritiskom, srčno-žilne bolezni, tumorji idr. Podatki svetovne zdravstvene organizacije kažejo, da je 90% bolezni povezanih z izčrpanostjo.).
Pri otroku s težavami s hiperaktivnostjo (pa tudi v primeru vedenjskih in čustvenih stisk) je nujno pričeti s sproščanjem. Najprej aktivnim – boksanje v vrečo, udarjanje s palico, poskoki (ob vsem tem mora vedno tudi izgovarjati glasove ali krike), progresivno mišično relaksacijo in šele nato nadaljujemo z bolj umirjenimi npr. z dihalnimi vajami. Seveda pa je za razreševanje teh stisk in za umiritev nadledvičnih žlez v osnovi najprej nujno potrebno, da otroka oskrbimo z umirjeno, zemeljsko energijo. Človeško telo potrebuje najmanj 9 mesecev rednih vaj oziroma redne oskrbe z zemeljsko energijo, da se »izklopi« iz adrenalina in začne delovati umirjeno, osredotočeno in prizmeljeno.
Več informacij na Platea.
- Telesni znaki kot posledica stresa in čustvovanja tekom epidemije - 20. 4. 2021
- Učne stiske pri otrocih in mladostnikih - 19. 4. 2021
- Stiske staršev in kaj lahko naredimo? - 19. 4. 2021
