Zmerljivka ali dve, zaušnica, dve, tri, poniževanje, izločanje, obrekovanje … del odraščanja?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Zmerljivka ali dve, zaušnica, dve, tri, poniževanje, izločanje, obrekovanje … del odraščanja?

Zmerljivka ali dve, zaušnica, dve, tri, poniževanje, izločanje, obrekovanje … vse to in še več naj bi bilo del odraščanja. Trenutki, s katerimi naj bi se otroci nujno morali soočiti že v osnovni šoli, ker v življenju ni vedno vse z rožicami posejano in se mora otrok tega naučiti, ker je to del socializacije, odraščanja in razvijanja. Vsaj tako želijo nekateri opravičiti nasilje, ki se dogaja med vrstniki, predvsem v šoli. Marsikdo se strinja, da je ravsanje, zmerjanje in nasilje del otroštva, del, ki smo ga preživeli mi, naši očetje in ga morajo naši otroci, vnuki. A vendar, kje je meja med to »socializacijo«, nujnim delom odraščanja in nasiljem? Upam, da v tem tednu skupaj uspemo najti odgovor na to in še kakšno vprašanje.

Nasilje v šoli se dogaja in to ni neka velika skrivnost, res je, da se o tem bistveno več pogovarjamo starši kot sama vodstva šole. Kar je narobe. Nikoli se ne sme zgoditi, da starši vedo o dogajanju na šoli več, kot vedo vodstvo in učiteljski zbor. A žal je realnost drugačna.

V Sloveniji je več kot 700 osnovnih šol in več kot 150 srednjih šol, kjer je skupaj več 250.000 otrok in krat dva staršev. Zanj skrbi več kot 20.000 strokovnih delavcev, od učiteljev do ravnateljev. Vsekakor je to veliko posameznikov, ki so si med seboj različni, drugače dojemajo svet, drugačne stvari so jim pomembne in tudi različno gledajo na nasilje. Vsaj tistih 20.000 ljudi, ki predstavljajo odgovorne v osnovnem in srednjem šolstvu, bi morali imeti skupno definicijo, pa je nimajo.

Po ocenah strokovnjakov je ena tretjina šol nasilje v šoli vzela zelo resno in so se problematike rešili zelo strokovno, dosledno, odgovorno, odločno, disciplinirano. Imajo natančno razdelan vzgojni načrt, ne skrivajo, kaj se dogaja na šoli in brez sramu in izgovorov sodelujejo tudi z zunanjimi institucijami, starši in strokovnjaki, saj se zavedajo, da so prva obrambna liniji pri vzgoji otrok.

Druga tretjina šol ima sicer narejen nekakšen vzgojni načrt, ki pa je zgolj to, ni posodobljen, ni prilagojen konkretnim situacijam. Šola sicer izvaja nekakšne ukrepe, a so bolj ali manj sami sebi namen. Nasilje dostikrat kar »pometejo pod preprogo« ter imajo pripravljene odlične odgovore, vsi so v smeri, da se otroci morajo navaditi na to, da življenje ni pravljica, da starši pretiravajo in da oni nič ne morejo, ker imajo otroci prevelike pravice in oni premalo pooblastil. Slednje bi mogoče še pilo vodo, če ne bi obstajale šole v Sloveniji, ki so primer dobre prakse. A vedno je najtežje priznati lastno zmoto ter v ustaljen vzorec, ki delno deluje, popravljam, deluje s strani ene strani, spreminjati in uvajati nekaj, kar zahteva napor, učenje na novo, prilagajanje in spreminjanje.

Zadnja tretjina šol sicer ima narejen vzgojni načrt, ki je že od leta 2009 varno shranjen v enem predalu, ker narejen je moral biti. Običajno je na takšni šoli ogromno nasilja, a zanj nihče s strani vodstva ne ve, ker se s tem ne ukvarja. Nasilje je potem le igra, novodobni način vzgajanja in starši, ki vedo več kot vodstvo šol in učiteljski zbor, pretiravajo, lažejo, napihujejo in so krivi sami, da je njihov otrok žrtev, ker ga niso pravilno vzgojili, pripravili na ta kruti svet.

Zadnji dve tretjini šol običajno uporabljajo »ukrep«, da preveč problematičnega otroka prestavijo na drugo šolo, ker kot edini način reševanja težave vidijo v tem, da moteči člen prestavijo drugam. Ob tem pa ne zmorejo toliko uvida, da so zatajili in dali otroku le sporočilo, da ni vreden in da je z njim nekaj močno narobe. Otrok to začne verjeti in svoj sloves upraviči. Na ta način se ustvarja bodoče kriminalce. Vedno ima vsak zakaj svoj zato. Včasih je otrokovo nasilno vedenje le krik po pomoči, včasih je to le manifestacija njegove notranje narave. V obeh primerih otrok potrebuje ustrezno strokovno pomoč. A če se njegovo nasilno vedenje rešuje le s površnimi ukrepi in prestavljanjem iz šole v šolo, se vzrok vedenja ne odkrije.

V katero tretjino spada vaša šola, veste le vi, a bom vesela vaših izkušenj, praks, ki jih vaša šola ima, ko pride do nasilja.

Sprašujem pa vas: »Kje je po vašem mnenju meja med t.i. nujnim delom odraščanja in nasiljem?« »Kaj je za vas nasilje in kaj otroška, najstniška igra?«

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila.

Preberi več
Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.
Alenka Gabrovec
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila. [su_spoiler title="Preberi več" class="spoiler"]Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.[/su_spoiler]

Dodaj odgovor