Hči je že skoraj 40, pa še vedno nima otrok

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Hči je že skoraj 40, pa še vedno nima otrok

S tem, kdaj naj bi odrasli otroci imeli svoje otroke, se ukvarja veliko staršev. Če že ne na zavestni ravni, pa vsaj nezavedno. In večina staršev ima glede tega neko »optimalno« okno. Ne pred X letom in vsaj do Y leta (za X in Y vstavi poljubni številki. Npr: 20 in 30 ali 25 in 28 ali 18 in 40 … 😉). Tudi če se o tem ne pogovarjamo, se marsikje to čuti v zraku: pred X letom so to sporočila: »Pazi!«, »Glej, da ne bo …«, po Y letu pa: »Kdaj bomo pa pri nas kaj zibali?«, »Rada bi že bila babica.«, »A veš, da je tudi sosedova že noseča, pa je 8 let mlajša od tebe!« Kot rečeno, tudi če se o tem ne govori, to visi v zraku.

In je pogosto neprijetno! Za vse!

Odločitev o otroku je stvar vsakega odraslega posameznika. Starši pa se moramo potruditi, da to sprejmemo. Mnogo je razlogov, da nekdo nima otroka: morda si ga ne želi, morda nima pravega partnerja, morda ga zaradi zaposlitvenih/ finančnih/ stanovanjskih težav ne upa imeti, morda ga ne more imeti, morda je za njim že splav, neuspešen postopek umetne oploditve, morda … Razlogov je toliko kot je oseb za njimi.
To, da si starši odraslih otrok pogosto slej ko prej želimo vnuka, je normalno. (Meni je že zdaj lepo pri srcu, če pomislim, da bom enkrat babica. Upam, da enkrat bom, še bolj pa si želim, da zaradi tega ne bom pritiskala na svoje otroke in da bom znala biti potrpežljiva in sprejemajoča 😉.) Ni pa dobro, če zaradi tega začnemo pritiskati na svoje odrasle otroke.

V takih primerih se s straši odraslih otrok pogovarjam o tem, kaj je zadaj za njihovo željo. Saj veste, že v Malem princu je stavek: Bistvo je očem nevidno. Zato me vedno zanima kakšna pričakovanja, želje, sanje, strahove, bolečine se skrivajo zadaj. Šele ko jih ozavestijo, jih lahko sploh spustijo.

Včasih je zadaj želja, da jim vnuček osmisli življenje. Res je, da vnuki pogosto prinesejo novo energijo, nove zgodbe, nove dogodivščine in marsikateremu dedku/ babici res osmislijo starost. Vendar to ni razlog, zakaj naj bi naši odrasli otroci imeli otroka! To je njihova in samo njihova odločitev. Naša odgovornost pa je, da si tudi v jeseni življenja najdemo ljudi in aktivnosti, v katerih bomo uživali in se jih veselili. V nasprotnem primeru nas bodo naši otroci vse prevečkrat čutili kot breme. In s takim našim načinom jim bomo vzbujali občutke krivde.
Včasih je zadaj želja, da bi vnuku dali vse tisto, česar nismo zmogli/ znali dati svojemu otroku. Posvečen čas, branje pravljic, sladoled, nove hlače, obisk živalskega vrta.

To je naša zgodba, naša bolečina, ki nas morda razžira že leta, vendar je ne bomo ozdravili preko vnukov. Niti ne bi bilo prav. Sami sebi bomo morali odpustiti za čas, ko so naši otroci bili mali in jim nismo bili na voljo tako kot bi si sedaj želeli, da bi jim bili. Včasih je zadaj strah, da bo naš otrok na starost sam. Da ne bo imel nikogar, ki bi ga obiskoval, ki bi zanj vsaj občasno poskrbel.

Tu gre za naše lastne strahove, ki jih projiciramo v svoje otroke. To, da imamo otroke, ni zagotovilo, da na starost ne bomo osamljeni, sami, zapuščeni in tudi to, da nimamo otrok ne pomeni, da ne bi mogli imeti polne, smiselne, zadovoljne starosti. In ker gre za naše strahove, jih moramo razrešiti mi sami, ne pa da jih prenašamo na naše odrasle otroke.

Včasih je zadaj stavek: »Ja, kaj si bodo pa ljudje mislili. Vsi na vasi/ v sorodstvu/ otroci mojih znancev že imajo otroka, samo ti še ne.« Žal mi je, da se nekateri tega skripta ne otresejo vse do smrti. Skripta, ki pravi »prav je in spodobi se«. Ker v tem primeru to, kar je pomembno posamezniku, kaj ga veseli, česa si želi, sploh ni pomembno.

Zopet pa gre za naše lastne zgodbe. Za to, da smo se najverjetneje že zelo zgodaj v otroštvu naučili, da zgolj poslušamo in ubogamo druge, da drugi bolje od nas samih vedo, kaj je dobro za nas in sedaj to pričakujemo tudi od svojih otrok. To pa ni dobro ne za nas, ne za naše otroke.
Včasih je zadaj naša lastna bolečina, morda to, da smo si želeli še enega otroka, pa ga nismo imeli, da smo izgubili otroka, pa sedaj v vnukih vidimo neko možnost, da ga nadomestimo.

Spet gre za naše nepredelane žalosti in bolečine. Naše izgube ne bo mogel nadomestiti nihče. In niti ni prav, da bi jo. Ker potem čisto nezavedno v to novo bitjece prenesemo toliko nezaceljenih bolečin, toliko hrepenenj, …
Moramo si dovoliti, da te bolečine in izgube končno odžalujemo. Sama poznam le en način: da se z njimi spet srečamo, da jih sprejmemo in … potem spustimo.

Zato: sprejmimo odločitve naših odraslih otrok glede njihovega življenja. Njihovo je in oni morajo biti odgovorni zanj.

Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor