Mladi pričakujejo, da bom pazila vnučke
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
V prejšnjem javljanju sem pisala o pričakovanjih, ki jih imamo starši odraslih otrok do svojih otrok. Tokratna tema je ravno obratna. Pričakovanja odraslih otrok do svojih staršev. Včasih mi starši potožijo, da njihovi odrasli otroci pričakujejo, da se bodo angažirali pri vnukih, njim pa ni do tega ali pa bi to storili le občasno.
(Če si podobnega angažmaja želijo tako otroci kot starši, je to lahko najboljša možna zgodba za vse vpleten: tako za starše, ki jim vnuki zapolnijo dan, jim dajo veselje, živost, pa tudi res veliko obveznosti, kot za starše, ki vedo, da starim staršem lahko zaupajo, ki jih poznajo in vedo, kaj lahko od njih pričakujejo, še najbolj pa za vnučke, ki imajo poleg staršev v življenju redno še stare starše.)
Skrb za otroke je primarno naloga staršev, ne starih staršev. In legitimno je, če se stari starši odločijo, da ne želijo redno prevzeti skrb za vnuke. Legitimno je tudi, če sploh ne želijo skrbeti za vnuke, če jih ne želijo paziti, če nočejo občasno vskočiti za varstvo ali bolniške ali jih imeti med počitnicami.
To NI naloga starih staršev!
Vsekakor pa to JE naloga staršev.
Starim staršem v tem primeru ni potrebno razlagati zakaj ne. Za dobre odnose na dolgi rok, pa je nujno, da se o tem jasno izrazijo.
Npr.: »Ne želiva prevzeti varstva za vnučka vsak dan, lahko pa ga 1-2x tedensko vzameva za nekaj ur.«
»Vzgojila sva že svoje otroke in na starost ne želiva paziti vnukov. Z veseljem vas sem ter tja povabiva na kosilo ali gremo na kak izlet, več od tega pa ne.«
»Med počitnicami sem pripravljena vnučka paziti med tednom, do 17 h, ob popoldnevih ali čez vikend pa ne.«
»Vnuka lahko vzameva s seboj na morje za 3 dni, potem pa ga prosim pridita iskat.«
Morda bodo s tako jasnim sporočilom na začetku težave imeli odrasli otroci, vendar če starši ras stojijo za tem, če vedo, kaj hočejo in česa ne, bo prej kot slej to sprejeto in čez nekaj časa morda celo cenjeno. Res pa je, da je v mnogih družinah (skupinah/ skupnostih) jasne, osebne govorice sploh ni in o tem bom pisala v naslednjem javljanju.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
