Otrokom ne smemo vsiljevati svoje volje
Ni tako dolgo nazaj, ko je Izidora bila še dojenček. Za vse njene potrebe sem bila poleg. Mama menja plenice, mamin instinkt ve, kdaj je lačna, mama prepozna, kdaj kašelj zahteva pregled pediatra. Mislila sem, da je to najbolj stresno obdobje in da hujše ne more biti, ker sem vso težo nosila sama na svojem hrbtu. Ampak …
Pred kratkim sva bili v nekem trgovskem centru, kupovali sva darilo za rojstni dan njene prijateljice. Zagledala sem čudovite oblekice in kupila dve v različnih barvah, eno za Izidoro, drugo za darilo. Meni je bila všeč oranžna, njej pa vijolična. Razmišljala sem, da ju bom enostavno zamenjala in njej pustila tisto, ki je meni všeč. Vendar pa je, kot da bi slutila, tisti večer močno držala vijolično obleko in z njo v rokah zaspala. V nekem trenutku sem ji obleko vzela. Ona se prebudi okoli treh zjutraj in malce zgubljeno vpraša, kam sem jo dala. Jasno mi je bilo, da te zamenjave ne bo enostavno narediti. In tako je drugi dan odšla v vijoličasti obleki na rojstni dan in oranžno odnesla za darilo.
***
Odšli smo v zabaviščni park z mojim prijateljem in njegovo že veliko hčerko. Seveda, želela je poskusiti vsako vožnjo, tudi tisto, ki po mojem mnenju ni varna in prilagojena njeni starosti. Moja Izabela sede na neka letala. V grlu sem dobila cmok … visoka so ta letala. Gledam jo, nasmeh ji je zaledenel, ne diha, a uživa.
***
Da en govorim o hrani. Lahko bi živeli na hotdog-ih, ocvrtih krompirčkih, juhicah iz vrečk. Ena od maloštevilnih prednosti otrok, ki hodijo v vrtec, je ta, da tam jedo zdravo hrano. In zato mame manj peče vest, ko otroci dajo nekaj nekvalitetnega v usta. Včasih mi uspe prepričati “maminega angelčka”, da je bučna juha zelo zdrava. In ona vse to sprejme z navdušenjem, se usede za mizo, položi servieto in po prvi žlici se zadere, da noče več. Potem poskušam z otroško pesmico “Njam njam”, da bi jo animirala, prosim jo. Na koncu tudi zagrozim, a mali horoskopski kozorog namesti svoje rogove in od tu dalje ne gre. Včasih zaključimo tako, da preskoči večerjo, kar me manj zafrustrira kot takrat, ko ji popustim in ocvrem krompirček.
Ker so mamini živci zrahljani, ima Izidorin uprizorjen jok name isti učinek kot sirena za zračno nevarnost. Še isti trenutek dobi tisto, kar je vzrok, da se je alarm vključil. Če na primer hoče sladoled, mi smo pa že v pižamah … Takrat grem v drugi prostor, da bi se alarm ne slišal tako glasno, vendar pa vseeno izgubim nešteto sivih celic.
***
Stotero presnetih žogic, ki sem jih JAZ OSEBNO kupila svojemu otroku, da bi naredila majhen kotiček, ki spominja na dele v igralnici, predvideni za malčke. In tako da mama žogice otroku in mu pojasni, da se sme igrati samo v svoji sobi, ker bodo žogice drugače letele v smeti. Seveda se razume, da jih bo otrok pospravil. Nekaj ur kasneje, ko mali “angelček” spi, mama pospravlja teh petsto žogic, pol ure bi jih lahko sesala. Seveda so bile, razen v svoji sobi, povsod – v dnevni sobi, na hodniku, v spalnici, kuhinji, kopalnici, nekaj pa tudi na terasi. Vedno mi je bilo žal, da bi jih vrgla v smeti, preveč lena pa sem, da bi jih skrila na podstrešje. Nedolgo nazaj sem tako vrgla okoli 100 frnikol, misleč, da bo dojela poanto. A ni, malo je dramatizirala, prijatelj me je začudeno pogledal. Tako so frnikole odšle za vedno, a Izabela samo mirno reče: “Ni važno, ni grozno, kupili bomo druge.”
Ko končam s pospravljanjem njenih igračk, posesam ostanke hrane po tleh, pospravim pet skodelic, iz katerih se je pilo vse mogoče, sem utrujena. Vendar me čaka pospravljanje vse obutve, ki jih je mala manekenka morala pomeriti (kar je tvoje, je moje). In vse obleke pospraviti nazaj, ker zdaj smo v tej fazi. Čeprav je Izabela bolj kot mamina princesa majhen razbojnik, tako kot vsaka ženska tudi ona ni imuna na modo.
***
In ko malo pomislim, otrokom resnično ne moremo, niti ne smemo vsiljevati svoje volje, niti tistim dve in pol letnim. Sanjala sem, da imam majhno balerino, a Izabela skače od sreče, ko zagleda sestro plesati v folklorni skupini. Ne moremo jih usmerjati proti nečemu, kajti oni sami najdejo svojo pot. Lahko jim samo poskušamo približati pomen ukvarjanja s športom in znanja jezikov, odločitev pa je izključno samo njihova. Tudi takrat, ko si nekaj zaželijo, ne vemo, koliko časa jim bo to zanimivo. Moj nečak je imel silno željo plavati in rolati. Končal pa je samo s fotografijama z rolerji in ščitniki in s plavalno kapico.
Vedno sem govorila, da je treba pustiti otrokom, da sami sebe gradijo (dokler nisem postala mama). Ko sem dobila svoje, sem spoznala, da je to nekaj močnejšega od nas. Nekaj, česa mi morda ne prepoznamo, a se vseeno podzavestno s tem borimo. V svoji glavi imamo neko svojo projekcijo o tem, kakšni želimo, da bodo naši otroci. In če ne priznamo, jih podzavestno potiskamo v nekaj, kar imamo radi mi.
Moj otrok je moje ogledalo. Ko se dere in jezi, jemlje telefon ali tablico … tega se je naučila od mene. Ko ne želi pospraviti igračk, sovraži umakniti stvari ali si sama vzeti sok. Tudi tega se je naučila od mene. Ko me boža, ljubčka, žgečka ali tepe, tudi to sem jaz.
Pustimo majhne ljudi, da sami izberejo majčko, ki jo želijo obleči, da igrajo nogomet, pa čeprav so deklice, radi plešejo, pa čeprav so fantje. Ni večjega zadovoljstva za starša kot nasmejan obraz svojega otroka.