Ali vaše otroštvo vpliva na to, kakšen starš ste?

Ali vaše otroštvo vpliva na to, kakšen starš ste?

Ste se kdaj vprašali, zakaj uspe nekaterim staršem ohraniti občutek za humor, ko se soočajo z otrokovim izzivalnim vedenjem, medtem ko drugi starši začnejo vpiti. Zakaj so nekateri starši prežeti s krivdo, dvomom in skrbmi, medtem ko drugi sproščeno uživajo v starševski vlogi.

Včasih gre le za stres. Vsi vemo, da smo pod stresom manj potrpežljivi.

Pogosto pa gre za naša mišljenja, odnos in način, kako vidimo in se odzivamo na določene situacije. Nekateri starši na otrokovo neprimerno vedenje odreagirajo s tihim dostojanstvom in zanimanjem, kaj je sprožilo takšno vedenje. Spet drugi pa vzrojijo in so trdno prepričani, da je kljubovalnost nevarna in jo je treba zatreti.

Ponavadi se niti ne zavedamo naših prepričanj, ki so bila izoblikovana v rani mladosti in ponavadi delujejo podzavestno. Na primer:

  • Če so naši starši reagirali strogo in osorno, ko smo bili vznemirjeni, nam je v podzavesti ostalo prepričanje, da je vznemirjenost izredno stanje. Ko naši otroci postanejo vznemirjeni, se v nas sproži nagon beg ali boj. Če izberemo boj, ni naš nasprotnik nihče drug kot otrok.
  • Če v otroštvu nismo bili deležni spoštljivega odnosa, bomo v odrasli dobi tudi druge ljudi dojemali kot nespoštljive in se nanje odzvali z jezo, tudi če gre za triletnika.
  • Če nam je v rani mladosti bil vcepljen občutek, da nismo dovolj dobri, si bomo kot odrasli postavljali visoke standarde, ki jih je težko doseči in nase gledali zelo samokritično. Perfekcionizem ima vedno škodljiv učinek na brezpogojno ljubezen, ki jo naši otroci potrebujejo. Otrok zmeraj začuti, če ga ne sprejemamo takšnega, kakršen je.
  • Če smo kot otroci bili žrtve nadlegovanja ali izločeni iz družbe, se bomo na otrokove težave z vrstniki odzvali zelo burno, kar nam bo onemogočilo ponuditi konstruktivno pomoč.

Ali imamo vsi t.i. sprožilec?

Pravzaprav da, razen redkih posameznikov, ki delajo ogromno na sebi. Ne glede na to, kako ljubeči so bili naši starši in kako sočutno so se odzivali na naše potrebe, nas je večina v otroštvu dobila tudi izkušnje, ki nam ne služijo najbolje. Vsak izmed nas je v otroštvu doživel tudi kaj tako neobvladljivega, kar možgani niso bili sposobni predelati na način, kot ponavadi predelajo izkušnje, to je z vključitvijo spomina v nevronsko mrežo, kjer se shranjujejo podobni spominski zapisi. Med predelovanjem spominskih zapisov, kar se dogaja med spanjem, se čustva vezana na določeno izkušnjo izbrišejo. Zato se ponavadi težave, ki jih prespimo, po nekaj dneh ne zdijo več tako velike.

V pimerih pa, ko so izkušnje tako vznemirjujoče ali neprijetne, da jih možgani niso sposobni predelati na običajen način, se spominski zapis shrani nepredelan, vključno z vsemi občutki, ki so bila ob tem dogodku prisotna. Zato se pozneje, ko doživimo nekaj podobnega, naše telo in um odzoveta pretirano. Ni nujno, da gre za vsebinsko podoben dogodek, lahko je pač nekaj, kar v nas sproži iste občutke, kot smo jih že doživljali v preteklosti.

Naša psiha počne to z dobrim razlogom. Če smo v otroštvu imeli na primer slabo izkušnjo s kačo, je večja verjetnost da bomo pozneje ostali pri življenju, če bomo v spominu ohranili tudi strah, ki smo ga takrat občutili. Blažja oblika posttravmatskega stresa je torej koristna za preživetje.

Če pa govorimo o izkušnji, kot je npr. poniževanje s strani učitelja, to zagotovo ne bo blagodejno vplivalo na tremo, ko je treba spregovoriti na delovnem sestanku. Slabe izkušnje, kot so ustrahovanje ter fizična ali psihična zloraba s strani staršev puščajo negativne posledice na posamezniku. Otrok, ki vpije ali tepe, sproži v staršu iste občutke, ki so ostali nepredelani od otroštva. Tak starš ne zmore jasno razmišljati – ali zmrzne ali pa izbruhne, verbalno ali fizično.

Večina od nas nosi prtljago iz otroštva. To so nepredelana čustva in občutki, skriti v naši podzavesti. Slej ko prej se nam bo zgodilo nekaj, kar bo te občutke sprožilo. Takrat govorimo in delamo stvari, ki jih v normalnih okoliščinah ne bi nikoli. Ker gre za izkušnje iz otroštva, se neredko zgodi, da jih sprožijo ravno naši otroci.

Avtorica: Dr. Laura Markham, ustanoviteljica AhaParenting.com in avtorica knjig Peaceful Parent, Happy Kids, Peaceful Parent, Happy Siblings ter njene zadnje knjige Peaceful Parent, Happy Kids Workbook.

Vir: Does your own childhood affect your parenting?

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor