Dajmo otrokom z intenzivnejšimi čustvi malce miru

Načnimo temo, ki je noče nihče drug: problematični otroci. Tisti, za katere ljudje pravijo, da se grdo vedejo, nimajo discipline, so prezahtevni in podobno. Otroci, ki ne ponujajo ves čas sproščenih nasmeškov ali delijo objemov vsem po vrsti kot po tekočem traku ter nikakor ne sedijo pri miru in pridno opazujejo okolico.

Ne, ne bodo jedli nove vrste hrane, ki ste jo kupili in ne, najbrž ne bodo hoteli na tisti novi tečaj, na katerega ste jih prijavili. Mučijo jih nočne more, velike skrbi, hitro začnejo vpiti in mimogrede začnejo jokati, večkrat so panični ali se zdijo hitre jeze.

Intenzivni, čustveni, napeti, to so besede, ki jih najbolje opišejo.

Imam dva otroka. Eden je preprosto malce bolj naporen. Ja, seveda, vsi ljudje rečejo »Tudi moj je težak! Vsi otroci so!« Ja, razumem, do nekih razsežnosti vsi otroci dodajo kompleksnost, oziroma zapletenost v naša življenja. Se razume. Ampak le starši otrok z izredno voljo vedo, o čem govorim.

Starši, kot sem jaz, razumemo, kako se nam trga srce, ko osebnost našega otroka naleti na pričakovanja sorodnikov ali prijateljev.

»Zakaj noče udariti z roko, ko mu rečem?«

»Zakaj danes še ni jedla drugega kot krekerje?«

»S tem otrokom je res nekaj narobe.«

»Zakaj vpije name, ker sem ga premagal v igri?«

»Zakaj ne sodeluje in se igra s hiško za punčke?«

»Ta otrok potrebuje le eno čez rit, to je vse.«

Vem da se je tako govorilo o mojem napornem otroku – včasih sem to dobila postreženo pred nos, včasih pa, ko mislijo, da jih ne slišiš – ki je le šest let star. To te izčrpa, osami in prizadene.

Vem, da so ti otroci precej težki. Verjemite, še predobro vem. Niso na stopnji »izbruh besa na vsake toliko časa«. To ni »postane sitna, ko je lačna.« Otroci, kot je moj sin, so ves čas čustveno napeti, že od prvega trenutka, ko pridejo iz trebuščka, če ne celo že prej. (Še vedno se spomnim, kako je zdravnica z ultrazvokom prestavljala mojega nagajivega otroka v trebuščku.)

Otroci, kot je moj sin, lahko veliko zahtevajo, jih je težko zadovoljiti in občutijo tesnobo. Seznam pa se nadaljuje v nedogled.

Ampak bistvo je v tem, da so to še vedno samo otroci in če si vzamete dovolj časa in zgladite njihovo hrapavo zunanjost, so v notranjosti prav prijazni in dobrosrčni. Resnično, ti otroci niso pretirano razvajeni, prezrti ali pretirano povzdigovani.

Mislim, da sama nisem storila prav ničesar, kar bi mojega otroka »naredilo« bolj težavnega od vseh ostalih, sem pa vseeno naredila nekaj napak, tako kot vsaka druga mama. Na dober dan mu rečem »moj dedek nergaček« in se mi zdi prav očarljiv in zabaven. Pravzaprav vsak, ki se potrudi (in vem da ni lahko) usesti poleg njega za več kot tri minute in ga poskusi spoznati, bo ugotovil, da je točno to – izvrsten mali mož. Oster je kot žebljiček, zanimiv, navezan in smešen mali človek.

Za veliko večino sveta, ki nima tako intenzivnih in čustvenih otrok in trde volje, prosim vas, vzemite si nekaj minut in premislite o otrocih, kot je moj sin. Prosim, vzdržite se in ne sodite. Vzdržite se misli, da je s temi otroki nekaj narobe (ali z njihovimi starši). Ne zamenjajte njihovega zunanjega varnostnega oklepa za njihovo osebnost; ta oklep so si morali sami zgraditi.

Prav verjetno boste na koncu nad njimi presenečeni. Najpomembnejše pa je, da bodo naši otroci skupaj z nami to potrpežljivost opazili. To vam obljubim.

Julia Arnold