Izguba mojega sina je učna ura o varnosti za vse starše

Moj sin je bil tistega dne izredno pogumen. Bil je radoveden. Bil je neodvisen. Vse pa je v eni sami sekundi spremenilo naša življenja. In končalo njegovega. Noah je bil nekaj tednov pred drugim letom starosti.

Bil je prvi dan selitve naših škatel v hišo mojega očeta. Moja mama je preminila tri mesece pred tem in selili smo se v očetovo hišo, da bi nekoliko prihranili in mu delali družbo. Nekaj minut sem bila v kuhinji – nobenih zaprtih vrat, mogoče dobrih 6 metrov stran od sina, ki je gledal serijo na televiziji in jedel rozine. Moj mož je bil v garaži z mojim očetom.

Francoska vrata na vrt vodijo naravnost k talnemu bazenu. Noah jih je potiho odprl, nisem si mislila, da bi jih sploh lahko. Čisto potiho. In ko sem prišla v dnevno sobo, ga ni bilo tam. Mislila sem, da se igra skrivalnice.

»Noah! Kje si?« sem zaklicala z razigranim glasom. Iskala sem ga po hiši in mož ga je z očetom iskal zunaj. Nekaj sekund kasneje sem zaslišala krik in pljusk vode. Moj mož je skočil za njim, oče je klical nujno medicinsko pomoč, sama pa sem stala v šoku sredi kuhinje. Še vedno slišim očeta v svoji glavi, kako kriči »V bazenu je! Prekleto! V bazenu je!«

Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi bilo lahko nevarno živeti nekje, kjer je bazen in da bi morala biti zaradi tega veliko bolj pozorna. Kadarkoli je tašča glede tega izrazila zaskrbljenost, sem jo pomirila, da nikoli ne bo zunaj brez nadzora. Živi na Floridi, kjer se takšne nesreče dogajajo skoraj vsak dan. Ko bi se le zavedala te nevarnosti, ko smo živeli v New Jersey-ju kjer se menjajo vsi štirje letni časi.

Tisti dan sem Noaha podcenjevala. Bil je resnično dober fantek – nič bolj radoveden kot drugi otroci njegove starosti. Celo bolj previden od drugih, se mi zdi. Ravno tisto jutro sem se pogovarjala z očetom, kako zelo je Noah navezan name. Te stvari pišem za vse mamice, ki imajo v mislih, da njihov otrok kaj takega ne bi nikoli storil, saj sem sama mislila enako. Ne morem reči, ali so bila vrata skozi katera je šel dobro zaprta ali ne. Če bi se bolj osredotočala na varnost ob vodi, bi se o tem vsekakor prej prepričala. Prav tako kot zaklepamo detergente in kemikalije pod kuhinjskim umivalnikom, bi morali tudi bazenčke, potočke in ribnike jemati kot enako nevarne.

Na podlagi podatkov CDC (center za kontroliranje bolezni in preventivo) imajo otroci med prvim in četrtim letom starosti najvišji odstotek utopitev in večina teh se zgodi v bazenih na domačih vrtovih. In takoj za prirojenimi napakami, je to eden glavnih razlogov za smrt otrok med prvim in četrtim letom in za otroke stare 1 do 14 let je to prav tako drugi najpogostejši razlog za smrt, takoj za glavnim, ki so poškodbe zaradi prometnih nesreč.

Zavedanje nevarnosti vode, izobraževanje in ograja bi najverjetneje rešile Noahovo življenje. CDC prav tako pravi, da vsestranska ograja namesto tristranske, ki ločuje bazen od vrta in hiše zmanjša možnost utopitve otroka celo za 83%. Mesto je na podlagi tega v svoj načrt urbanizacije dodalo to zahtevo in jo poimenovalo po Noahu.

V mesecih po izgubi Noaha smo se soočili s svojo duhovnostjo. Skoraj točno leto dni od datuma nesreče nas je na poti k maši ustavila vodja naše sinagoge. Povedala nam je, da je podala prošnjo za izgranjo bazena na svoji posesti v mestu, kjer je umrl Noah. Mestni referent jo je opozoril, da so se pravila glede ograj spremenila in s pridušenim tonom dodal »zaradi tistega malega fantka, ki je umrl.«

V nas se je prebudilo milijon različnih čustev. Naslednji dan je mož poklical na mestno upravo, da bi izvedel več. Izvedela sva, da ima vsako mesto odbore, ki opozarjajo na otroško umrljivost in hudo nevarnost. Njihovo delo je točno tako, kot se sliši: kako bi se to ali katerokoli nesrečo, v kateri je bil udeležen otrok, preprečilo?

Noahov primer je bil predstavljen odboru anonimno in brez, da bi mi o tem karkoli vedeli. Videli smo papirologijo in grozen zapis, ki je vseboval njegovi inicialki, N.L.,  vmešani v celotno dokumentacijo. Kontaktirala sva komisijsko osebje in jih prosila, da bi uporabili  Noahovo sliko in polno ime. Želela sva, da ima to pravilo, ki se ga morajo držati lastniki na splošno čudovitih vodnih dodatkov okoli hiš, obraz in ime. Zdaj se uradno imenuje Noahov odlok in zahteva za vse nove gradnje bazenov, da imajo vse strani ograjene z vhodom, ki se zaklepa. Spominjam se, da sem se ob tem počutila, kot bi bil Noah spet živ, žalostno a pomembno.

Zdaj si najbrž mislite, »to se meni ne bi nikoli zgodilo. Na svojega otroka gledam kot orel. Moj otrok zna plavati. Nimamo bazena. Moji otroci vedo da ne smejo k bazenu.« Najljubše mame, ki sem jih srečala po Noahovi smrti so mi v solzah povedale, kako blizu so bili tudi njihovi otroci takšnim izidom. Malčki, ki gredo sami iz hiše, neopaženi, na načine, ki si jih ne moremo predstavljati. Otroci, ki stečejo na cesto. Padejo po stopnicah. Trapasta igra se konča narobe. Večinoma so me sprejeli s simpatijo in sočutjem.

Izguba otroka ima več plati in o njej ni lahko govoriti. Ljudje, ki se o njej pogovarjajo najbolj nelagodno, so ravno tisti, katerih otroci so živi in zdravi. To je največji strah vsakega starša. Ampak vem, da se je nekaj življenj že rešilo zaradi Noaha. Prosim, bodite previdni v bližini vode. Izobrazite se. Prosim, imejte funkcionalne ključavnice na vsa vrata, ki vodijo in so okoli vašega bazena. Prosim, ne mislite, da se to vam ne more zgoditi.

Erica Landis