Spontani splav lahko ženski pusti brazgotino

Spontani splav lahko na ženski pusti brazgotino. Takšno, v duši. In ta se ne ozdravi tako hitro. Vprašanj v glavi je veliko. Zakaj midva? Zakaj najin otrok? Kako naprej? Ko že preboliš, se pojavi druga ovira – strah. Kaj, če se ponovi. Kaj, če … ? Gotovo nisem (nisva) edina, ki se je (in se še) spopada s takšnimi in drugačnimi vprašanji. Spontanih splavov je veliko. To šele spoznaš, ko si sama ”tam”. Kar naenkrat so ob tebi zgodbe prijateljev, znancev, sorodnikov. A ne glede na to, da pravijo, da moraš naprej, ta ”iti naprej” ni tako preprost. Najprej je potrebno ”pospraviti” po svoji glavi.

spontani-splav-lahko-zenski-pusti-brazgotino

Naj vas popeljem skozi mojo zgodbo, zgodbo, ki me je naučila, da nič v življenju ni gotovo. Zgodba, zaradi katere razmišljam globlje. Vidim stvari, ki jih prej nisem. Zaradi nje mi medčloveški odnosi več pomenijo. To je zgodba, zaradi katere cenim nekatere ljudi še bolj, druge, ki pa so pokazali svoj pravi obraz, pa … manj. To je zgodba o spoznanju, kaj v življenju resnično šteje. Življenje, tako krhko in minljivo … a lepo! In res mislim tako. In je zgodba, ko spoznaš, da dobrota nikakor ni sirota. Pač pa vrednota.

Zakaj sploh pišem o tej, tako intimni temi? Ker imam dovolj molčanja. Res je, da bo pisanje o tem sicer odpiralo stare rane, a bo hkrati največja terapija za mojo dušo. O tem pišem, ker verjamem, da je še kje kakšna ženska, par, ki se spopada(ta) z enakimi mislimi, bolečino. Ker verjamem, da ji(ma) bo morda ta prispevek v pomoč, uteho. Če drugega ne, da bo(sta) vedela, da ni(sta) sama. In predvsem zato, ker spontani splav ni noben tabu! Sprva o tem res ne moreš govoriti. Potem, kasneje, pa … Moraš! Moraš spraviti ven iz sebe.

Ko se zgodi mali čudež

Ja, mali čudež pod tvojem srčecem. Tiste, ki že imate otroke ali pa ste noseče oziroma to načrtujete, veste, kako nestrpno pričakujemo ”tiste dni” in upamo, da jih ne bo. In potem se nekega dne resnično zgodi, da ”jih” ni. Upanje, navdušenje, dvom. Kaj pa, če nisem noseča? No, in da opraviš z dvomom, narediš preizkus. Tiste minute, ko opravljaš test, kar ne minejo. Tako zelo dolge so. In potem zastane dih, nejevera, sreča. Plus! Nosečnost. Od veselja skačeš in se smejiš na ves glas. Komaj čakaš, da poveš njemu. Tako zelo lep občutek, ko se zaveš, da pod tvojim srcem raste novo srčece … Tudi neznosna jutranja slabost se ti zdi popolnoma lepa in čisto sprejemljiva, pa četudi zaradi nje zjutraj porabiš dve uri, da se kolikor toliko ”sestaviš skupaj” za nov dan. Načrti, razglabljanja, kaj bo. Jaz bi seveda punčko, on fantka. In tako naprej, naprej.

Do nekega dne, ko slabost preneha. Najprej se ne oziraš preveč na to, misliš si, minilo je. Potem pa … krvavitev v 13.tednu.

Malo srčece ne bije

Pregled pri ginekologu. Malo srčece nič več ne bije. Prazen ekran na ultrazvoku. Ničesar. Ni utripa. Najnesrečnejši dan, dan, ko se ti podrejo sanje. Dan, ko lahko misliš le na izgubo. Dan, ko spoznaš, da ni važno ali bi bil fantek ali bi bila punčka. Važno je le, da bi bilo. Pa ni. Vsaj nič več.

Dan, ki ga komaj preživiš, a ga moraš. Ko ti je topel možev objem edina uteha. In solze edino zdravilo. Seveda si hospitalizirana (vsa pohvala sestram in zdravnicam v UKC Lj za njihovo srčnost, prijaznost). Komaj čakaš, da bo vse mimo, da ti dajo zeleno luč, da lahko odideš domov. Domov, jokat v blazino, in ko je ta že popolnoma mokra, še v moževo ramo.

Po nekaj dneh se seveda pobereš, saj se moraš. In začneš po malem živeti naprej. Nekako poskušaš preboleti in doumeti, kaj se je zgodilo. In na nek način ti je v olajšanje, da se je zgodilo prej, tako zgodaj. In ne kasneje. Pa naj bo tolažba še tako slaba.

V olajšanje ti je, ko izveš, da si kljub vsemu zdrav. Da lahko ponovno načrtuješ otroka. A vendar, kljub temu, da bi telo fizično zmoglo, moje telo, um ni. Potreben je čas. In čas, o čas, ta celi rane.

Nekaj tednov kasneje je moja dobra prijateljica rodila. Dolgo sem rabila, da sem se pripravila in šla pogledat novorojenčka. S strahom v srcu in še vedno svežo rano sem pristopila k zibelki. Tam pa, malo sončece. Sreča. Ves moj strah je izginil. Bolečino je zamenjala naklonjenost. Z malim sva takoj našla svoj skupni jezik. In lahko rečem, da je bilo pestovanje tega novorojenčka (zdaj eno letnega pobalina, ki osvaja svet okoli sebe) največja terapija. Ko spoznaš, da je vse ok. Da se rane celijo. A vendar so stvari, sploh datumi, ki rane odpirajo.

In vsa tista vprašanja!

”A je kaj novega?” in direkten pogled v moj trebuh. In: ”A si že noseča?” In ”Kaj vendar mislita. Zdaj dajta, ko sta še mlada.”

In zato vam, dragi bralci, polagam na srce! Ne sprašujte tega. Nikoli ne veste, s kom govorite. Morda je vaš sogovornik nekdo, ki ne želi imeti otrok, morda je nekdo, ki je noseč, pa (še) ne želi, da vi to izveste. Morda je nekdo, ki sploh ne more imeti otrok. Ali pa nekdo, ki je ravno doživel spontani splav. Zgodb je veliko. Različne so. A vse si zaslužijo vašo obzirnost. Ne sprašujte, ne veste, koga sprašujete. In ta vprašanja (lahko) bolijo. Zelo bolijo.

In zato se želiva zahvaliti vsem tistim, ki naju nikoli niste nič vprašali.

Rane se celijo. Zacelijo. Nekako pustiš stvar v preteklosti. Ponovno poskušaš. In poskušaš. A nekje v tebi je droben glas. Glas, ki sem ga porinila v ozadje. A ga ne morem več ignorirati. Ta glas je strah.

Kaj, če se splav ponovi?

Kljub vsem zgodbam, ki jih slišiš iz vseh strani, kako so ženske po splavu ponovno zanosile in imajo zdaj doma dva, tri zdrave otroke … je nekje v tebi droben škratek, ki te gloda. In ta škratek je strah. Strah, ki te paralizira. Strah, ki ga moraš (moram) premagati, če želim preteklost popolnoma pustiti za seboj. A vendar, ta škratek ti ne da miru. Strah te je, kako bi ponovno šel skozi to izgubo. Kako bi jo doživljal. Naju z možem je izguba sicer še bolj povezala. A vseeno, splav pusti rane. Na obeh. A na ženski nekoliko večje, kot na moškemu. Moški so sploh drugačni od nas, žensk. Medtem, ko sem tisti dan, po prihodu iz bolnišnice samo jokala in je bila to moja ”terapija”. Je šel mož sekat drva. In to kako. S tako ihto in močjo, kot še nikoli poprej. To je bila njegova terapija. Ja, ženske smo drugačne kot moški.

Strah te je predvsem, ali si se duševno sploh zmožen ponovno spopasti s tem. Ne predstavljaš si, kako bi preživel to še drugič. A vendar, če ne poskusiš, ne moreš vedeti. A vendar, strah v tvoji glavi te blokira. Sploh zato ker veš, da je bilo tvoje lastno telo tisto, ki je zavrnilo plod.

Kako premagati strah?

Kako naprej? Hitre rešitve za to nimam. Pravzaprav še vedno delam na tem.

Vse je v naših glavah. Žal neka čudežna tabletka za rešitev ne obstaja. Vse je treba predelati in se pogovoriti sam s sabo. Super je, če imaš ob sebi partnerja, s katerim se lahko pogovarjaš (hvala, Aleš). In prijatelje (hvala – veste, kateri ste).

 

Ko ugotoviš, kaj te pravzaprav blokira, začneš delati na tem. Sama sem komaj pred časom ugotovila, kaj me pravzaprav blokira, da na nek način še vedno ostajam v preteklosti. A rastem, se razvijam, na novo razumevam svet. Ta izkušnja, spontani splav, me je popeljala na pot novih spoznanj, doživetij. Tudi zaradi tega rastem, se učim in življenje dojemam drugače.

Kot rečeno, hitre rešitve za premagovanje strahu ni. Zato, korak za korakom opravljam z mojim strahom. Počasi začenjam verjeti, da je nekje mavrica, sončni žarek tudi zame, za naju. Nekje, enkrat. Verjamem! Kdaj? Ko bo pravi čas.

»Upanje je kot nočno nebo; nikdar ni tako temno, da ne bi odkrili kake zvezde.« O. Feuillet

 

Irena Sušnik Trojar

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor