Otroci 

4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – Tekmovalnost

Playness 0 Komentarjev

4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja - Tekmovalnost

Zapisal: dr. Milan Hosta

Tale razmislek o tekmovalnosti sem pisal zgodaj spomladi v hotelski sobi v Ankari. Pripravljali smo učne vsebine za vrtce in šole, ki naj bi pripomogle k bolj kakovostnemu vključevanju romskih otrok v turški šolski sistem. In njihov šolski sistem je izrazito tekmovalen, poln akademskih pričakovanj od vrtca naprej, merjenja in primerjanja znanja, ki standardizira otroke, jih popredalčka in jim določi vrednost na trgu potrošnje človeških virov. Če zaključni izpiti v osnovni ali srednji šoli niso uspešni, pač ne veljaš veliko. Tako nekako gre mantra, ki jo ne mrmra šolsko ministrstvo samo v Turčiji, temveč se jo sliši v mnogih državah, tudi pri nas. Problem te mantre je, da ustvarja okoliščine, kjer otroci ne raziskujejo svojih notranjih potencialov, svojih posebnih kvalitet, svojega poslanstva, ki bi jim lahko odkril kako živeti polno življenje, kjer bodo lahko zadovoljni sami s seboj in z družbo, ki jo soustvarjajo. Vsak pristop, ki otroke meri, nato primerja in razvršča po zunanjem kriteriju ter na koncu nagradi samo tiste, ki so pri vrhu, hkrati vsem drugim sporoči, da bodo morda drugič, v drugem življenju imeli več sreče. Usoda pač, kajne.

Tekmovalnost nam ni usojena

Kaj ima tekmovalnost sploh pri gibalnem opismenjevanju najmlajših, se najbrž vpraša pozoren bralec? Veliko. Šport je danes del popularne (beri pop, turbo, instant, itd.) kulture in se ga dojema kot zastavonošo, ki prinaša dobre novice. Zmago dobrega nad zlim. Športniki, ampak samo tisti, ki zmagujejo, so naši junaki. Vsi drugi, ki so uvrščeni do 10. mesta na svetu, ne štejejo veliko. So hrana za zmagovalce in seveda, gorivo športne industrije. Zmagovalcu se priklonimo, mu čestitamo, zapojemo in ga bogato nagradimo. Naj bo zmagovalec zgled ostalim in v poduk, kaj v športu vrednotimo najvišje. Rezultat! In to ne kakršenkoli rezultat, ampak samo najboljši. Če že nisi svetovni prvak, bodi zmagovalec v svoji državi, svojem podjetju, svojem razredu, svoji družbi. Tudi v vrtcu.

Ja, tudi v vrtcu se nagrajuje samo zmagovalce. Morda celo bolj pogosto, kot si to predstavljamo, še posebej pri gibalnih vsebinah, ki tako močno spominjajo na šport. O tem smo zadnjič govorili na študijskih skupinah playness pedagogike. Namreč, vzgojiteljice so imele nalogo ozavestiti vrednote, ki so skrite v gibalnih igricah oziroma v vzgojnih okoliščinah, ki se ob tem vzpostavijo. In seveda smo se na srečanju in prebiranju poročil takoj spotaknili ob tekmovalnost.

Ptički v gnezda

Vsak otrok ima svoje gnezdece. To je lahko list papirja, obroč ali katera druga oznaka na tleh. Ko vzgojiteljica reče: »Ptički letajo,« otroci zapustijo gnezda in tekajo naokrog. Med tem vzgojiteljica vzame eno gnezdece. Če je navdahnjena pravljičarka, to lepo sporoči skozi zgodbo in popestri z lisico, ki krade gnezda, da potem lažje ulovi in poje ptičke, ali kaj podobnega. Ko pa reče: »Ptički v gnezda!« vsak otrok steče v najbližje gnezdo. Najpočasnejši ostane brez in je izključen iz igre. To se ponavlja, dokler ni na voljo le eno gnezdo, ki ga zasede zmagovalec. In temu zmagovalcu je treba čestitati, se mu prikloniti in ga vzeti kot merilo uspešnosti. Tako približno je šel konkreten primer. Otroci so čestitali zmagovalcu! Vzgojni moment, tako pravi vzgojiteljica, je namreč v tem, da naša družba ne ceni junakov, ne ceni uspešnih in da je zato treba že v vrtcu nagrajevati uspešnost in učiti druge, kako se na kulturen način časti boljše.

Lepo. Prav je, da se otroci igrajo in zelo koristno, če ob tem migajo, ker je tega danes premalo. Pa vendar je treba premisliti, kaj se naučijo ob teh igricah in katere vrednote obarvajo doživetje in čustveno stanje pri tem. Vrednote so namreč meje znotraj katerih lahko uspešno in varno delujemo in je tako igra sploh mogoča ter prinese notranje in zunanje koristi. Igrica ima enostavna pravila, kar je v vrtcu pričakovano in prilagojeno otrokovim umskim sposobnostim. Otroci se jo radi igrajo, ker je dinamična, ima moment presenečenja, ker ne veš točno, kdaj bo znak za skok v gnezdo. Če izpadeš, je zabavno opazovati, ker je zgodba napeta in hitra. Otroci namreč pri preveč dolgotrajni dejavnosti ne bi zmogli ohranjati pozornosti in čustvene angažiranosti. In ker bo naslednjega doletela enaka usoda kot tebe, ki si že zunaj, se poistovetiš in sočustvuješ z vsemi naslednjimi, ki izpadejo.

Posvetimo se torej dekonstrukciji igre. Gre za skupinsko gibalno igro z enostavnimi pravili. Pravila igre določajo veščine, ki pomembno vplivajo na uspešnost pri doseganju cilja igre. Cilj igre je priti v gnezdo pred vrstnikom. Torej šteje pozornost pri poslušanju znaka, na katerega lahko stečeš v gnezdo; šteje spretnost v strategiji gibanja na način, da si blizu gnezda; šteje sposobnost predvidevanja ali opazovanja vzgojiteljice, kdaj bo dala znak in šteje sposobnost preučevanja sposobnosti drugih, s katerimi se meriš. Seveda je pomembno tudi to, da otrok oceni svoje sposobnosti reakcije. To so vse, seznam veščin s tem sicer ni izčrpan, miselne sposobnosti, ki jih otrok pri tej igrici razvija ter pridobiva pomembne izkušnje in povratne informacije. Ob tem pa razvija še gibalne sposobnosti; teče, krili z rokami, skače in pri tem ohranja gibljivost, razvija moč nog, lovi ravnotežje, se na podlagi tega prostorsko orientira, oceni razdaljo drugih do gnezda, itd. Pri vsem tem pa je tu še čustveno dozorevanje, kjer se mora v skladu s pravili igre, ki so jih na začetku dogovorili in vsi sprejeli (podpisana je pogodba), sprijazniti s tem, če ga vrstnik prehiti na poti v gnezdo in je izključen iz igre. Morda sta dva otroka skoraj istočasno prišla v gnezdo in vzgojiteljica odloči, kdo je izključen in se morata oba sprijazniti. Eden s privilegijem, da ostane v igri, drugi z izgubo. Igra je igra. Taka so pravila. Taka je usoda ptička brez gnezda.

Igra nikoli ni samo igra

Vsaka igra ima svoj tekst in svoj kontekst. Kontekst ni samo okvir, znotraj katerega se igra odvija, temveč je tudi skrito prisoten podtekst, ki ga sporoča vzgojiteljica zavestno ali nezavedno skozi strukturo igre in z okoliščinami, v katerih to igro izvaja ter kako jo izvaja. Zgoraj omenjeni način izvedbe igrice »Ptički v gnezda« je domišljen do mere, ki dopušča vzgojiteljici, da se zavzame za sporočanje vrednot, ki veljajo v kulturi zmagovalcev in poražencev, v tekmovalni družbi, ki časti in nagrajuje zmagovalce, ostale pa pasivizira v zgolj sodelovalce in opazovalce.

Ko to pišem in analiziram delo vzgojiteljice, se zavedam, da ima vsak, vključno z mano, omejene in selektivne možnosti samoopazovanja in zavedanja prikritih vzorcev ter očitne dinamike, ki je zakodirana v kulturne in poklicne navade. In v tem duhu bo tudi playness pedagogika zagotovo podvržena branju mojih nezavednih podtekstov ter mestoma morda premalo domišljenimi sporočili, kar vodi v ozaveščanje globljih vzorcev in do novih možnosti za spremembe v našem poseganju na tako občutljivo področje, kot je vzgoja najmlajših.

»Ptički v gnezda« je tipična igrica na izpadanje, kjer je en zmagovalec, drugi pa so poraženci. Tipičen tekst za kapitalistični družbeni red. Tipičen model za vzgojo mladih povzpetnežev, neobčutljivih za skupno dobro. Tipična kopija institucije vrhunskega športa v vrtec. Naš znani psiholog športa je nekoč povzel lastnosti, ki jih mora imeti današnji vrhunski športnik: dominanten, agresiven, narcis in egoist. In to potrjujejo pogosta pričevanja tistih, ki jim je uspelo priti na vrh, pri čemer so morali pogosto svoje socialno bolj prijazne in zaželene lastnosti zavestno postaviti ob stran.

Otrok, ki je zmagal v igrici, je bil deležen čestitk, kar je oblika zunanjega nagrajevanja. V profesionalnem športu bi dobil poleg čestitk še pokal in denarno nagrado. Bi pa naredil tudi nekaj, kar vzgojiteljica ni vpletla v svoje okoliščine. Čestital bi tudi drugim, ki so se z njim skupaj merili, trudili vsak po svojih močeh. Ni malokrat, ko se zmagovalec športne tekme zahvali vsem drugim, ki so mu omogočili, da lahko pokaže, kje je res dober. V mnogih ekipnih športih se nasprotne ekipe rokujejo pred in po tekmi. In to je tisto, kar bi lahko vzgojiteljica dodala. Po tem, ko je zmagovalni deček prejel čestitke, bi lahko od njega zahtevala, da se tudi on zahvali vsem drugim, saj je vsak od njih vložil svoje najboljše moči v to igrico. Še več, če otroci ne bi sprejeli začetnih pravil in ne bi sodelovali pri izvedbi, on sploh ne bi dobil možnosti, da se pokaže v najboljši luči. Brez sodelovanja ni tekmovanja. Zato se mora res iskreno zahvaliti in se zavezati k sodelovanju pri drugih igrah, kjer bodo morda druge lastnosti prevladovale in bodo drugi otroci imeli priložnost pokazati svoje talente ter veseli prejemali čestitke vrstnikov. Tako bi ustvarili okoliščine, kjer se zmaga v eni igrici razvrednoti v smislu, kdo je zmagovalec. Kajti naš cilj je, da iščemo aktivnosti, kjer gre za sodelovanje in nato za iskanje priložnosti, da se vsak lahko izkaže v tistem, kar mu gre dobro, kar mu je všeč, v čemer uživa. In če k temu cilju zavežemo celotno skupino otrok, potem bomo spodbujali vrednote, kjer je v središču pozornosti medsebojna odvisnost, skupnost posameznikov, ki se sočutno veseli uspeha vsakega posameznika in uživa pri sodelovanju v ustvarjanju takih okoliščin blaginje.

Vrednote playness pedagogike nas usmerjajo k temu, da ustvarjamo vzgojne okoliščine, ki jih lepo povzame tudi Sir Ken Robinson v svoji knjigi o ustvarjalnosti v šolah. Pozorni moramo biti na strukturo iger in jih prilagajati našim lastnim potrebam in ciljem. Konkretno lahko ptički, ki ostanejo brez gnezda, še naprej letajo naokrog; ali pa se jim da druga naloga, na primer, da se morajo v kleče hoditi naokrog, ker še ne znajo dobro letati; ali da morajo stopiti na klop in ob skoku dol frfotati s krili, saj se vendarle še učijo in zato je potrebno vložiti še malo truda, da bodo bolje leteli. Ko tako spremenimo strukturo, se spremeni tudi vsebina, ki se jo otrok ob tem uči. Poleg gibalnih veščin, s spremenjeno strukturo tudi bolj učinkovito vplivamo na socialne veščine pri tem. Igra ni več izključujoča, temveč vključujoča in občutljiva za posebnosti vsakega otroka. Tako postane prijazna tudi do tistih otrok, ki so morda telesno in gibalno manj sposobni, pa naj bo to zgolj zaradi starostne razlike, podedovanih telesnih značilnosti ali pridobljenih navad.

Pedagoška odgovornost

Tako smo za majhno gesto pedagoške ustvarjalnosti spremenili strukturo igre, vplivali na spremembo vsebin, ki jih igra sporoča in ustvarili otrokom bolj prijazno socialno in čustveno okolje, v katerem poteka vzgojni proces. Vse to nas vodi do tega, da si kot pedagogi priznamo zelo odgovorno vlogo, ki jo imamo pri vplivanju na vrednote družbe. Vrednote so namreč osnovna motivacijska goriva. Če se torej zgražamo nad ljudmi, ki ignorirajo dobro skupnosti, se s komolčenjem prerivajo na prva mesta ter narcisistično poveličujejo sebe in nezavedno zaničujejo druge, se pretirano agresivno in nestrpno obnašajo do drugih, ki ogrožajo njihovo krhko samozavest, pozabijo na podporo in sodelovanje, ki so ga bili deležni na poti do uspeha, se pač moramo vprašati, kakšne igre pa se naši otroci igrajo? In kaj se skozi te igre nezavedno vtisne v njihov socialni program in močno določa, kako se bodo kot odrasli znašli v kompleksni mreži soodvisnosti pestrih oblik življenja.

Playness pedagogika je zato predvsem klic k ponovnemu ovrednotenju pedagoškega poklica, k odgovornosti, ki jo imamo pedagogi pri ustvarjanju vrednot človeštva in k prebujanju, da ni vse, kar se sveti, zlato. Tekmovalnosti ni brez predhodnega sodelovanja in soglašanja s pravili igre. Zato pri playness pedagogiki ne tekmujemo ampak sodelujemo in smo za to sodelovanje nagrajeni najprej z užitkom in zadovoljstvi, ki jih prinaša igra, nato pa še kot skupnost, kjer vsak posameznik z veseljem vidi drugega, da se v igri razigra in pokaže svoje potenciale, ki delajo skupnost močnejšo, lepšo, prijaznejšo, varnejšo, pestrejšo in občutljivejšo za ohranjanje notranjega ravnovesja.

Vsak zaključek tega premisleka, ki ne bi citiral velike mojstrice našega poklica, Marie Montessori, bi bil premalo sporočilen. »Ustvarjati trajen mir, je naloga šolstva. Vse, kar lahko politika naredi, je, da nas obvaruje vojne.«

Preberite tudi:

Latest posts by Playness (see all)
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.8]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor