Naravne posledice – pozitivna vzgoja
Naravne posledice so vse, kar se zgodi naravno, ne da bi se vmešali odrasli. Ko stojiš na dežju, se zmočiš. Kadar ne ješ, si lačen. Če pozabiš svoj plašč, te bo zeblo. Na to se ne smemo naslanjati. Odrasli se na te dogodke opiramo, kadar učimo, grajamo in rečemo »sem ti rekla« ali naredimo karkoli drugega, kar doda krivdo, sram ali bolečino otroku, ki vse to že tako ali tako na podlagi naravnega poteka dogodkov doživlja.
Otroci se ponavadi počutijo slabo in krive za svoje napake. Naslanjanje na dogodek zmanjša učinek, ki ga naredi naravna posledica, ki jo je otrok izkusil, ker ne občuti več posledice in je ne procesira, ampak se fokusira na absorbiranje ali branjenje proti občutku krivde, sramu ali bolečine, ki izvirajo iz naših besed. Namesto da se naslanjamo na situacijo. raje pokažimo nekaj empatije in razumevanja za to, kar naš otrok doživlja: »prepričana sem, da ni prav nič prijetno biti lačen (moker, dobiti slabo oceno, izgubiti kolo).« Ko se zdi primerno, lahko dodate tudi »rada te imam in verjamem, da se boš znašel.« Seveda zna biti težko za starše izražati podporo, brez da bi želeli situacijo reševati ali biti pretirano zaščitniški, ampak gre za enega najbolj navdihujočih dejanj, kar jih lahko storimo, da bi otroku pomagali razviti občutek za lastne zmožnosti. Poglejmo si primer, kako delujejo naravne posledice.
Bine, učenec prvega razreda, vsak dan pozabi svojo malico. Mama vedno prekine svoj že tako natrpan urnik, da mu malico pripelje v šolo. Ko pa se je seznanila z naravnimi posledicami, se je odločila, da bi se mogoče Bine pa le spomnil na svojo malico, če bi izkusil naravno posledico svoje pozabljivosti. Najprej se je o tem z njim pogovorila in mu dala vedeti, da verjame v njegovo odgovornost, da se bo spomnil na svojo malico. Potem pa mu je dala še vedeti, da mu ga ne bo več naknadno dostavljala v šolo, če ga bo pozabil. Zelo pomembno in spoštljivo je, da se o tem pogovorimo predhodno, preden imamo namen spremeniti svoje vedenje.
Njeni nameni so bili nekaj časa sabotirani, saj je vmes stopila Binetova učiteljica in ona poskrbela, da je dobil malico, ko je pozabil svojo. Njegovo vedenje se tako ni spremenilo, vse dokler se Binetova mami in učiteljica nista usedli in pogovorili o načrtu, da bi ga preko naravne posledice naučili, kaj se zgodi na podlagi odločitev, ki jih sprejema.
Bine je njun načrt seveda testiral. Naslednjič, ko je pozabil malico, je sam od sebe vprašal učiteljico, če mu lahko priskrbi malico. Rekla pa mu je »oprosti, Bine, ampak dogovorjena sva, da boš težavo z malico reševal sam.« Bine je tako poklical svojo mamo in zahteval, da mu malico pripelje v šolo. Mama ga je prav tako prijazno opomnila, da mora to težavo rešiti sam. Bine je kar nekaj časa trmaril, kljub temu, da mu je sošolec odstopil polovico svojega sendviča.
Od takrat dalje je Bine le redko pozabil svojo malico. Kadar pa je še vedno prišlo do tega, je uspel najti nekoga, ki je svojo malico delil z njim. Do časa, ko je vstopil v drugi razred, je prevzel celo odgovornost, da si malico pripravi sam, ne le, da se jo je spomnil zjutraj vzeti s sabo.
Velika večina odraslih nima veliko tolerance, ko pride do nerganja, trme ali razočaranja. Binetovi mami sploh ni bilo lahko poslušati, kako otrok od nje nekaj zahteva in težko je bilo pustiti otroka razdraženega. Občutila je nekaj občutka krivde, ker je bil lačen, ampak je sama sebe opomnila, da je bilo pozabljanje malice le majhna napaka, le ena od vseh, kar jih bo Bine v življenju še storil. Če ne bi do konca izpeljala svojega načrta, ga ne bi uspela naučiti življenjsko pomembne lekcije, da mora biti zjutraj malce bolj organiziran in kako dober je občutek, ko problem rešiš sam. Namesto tega bi se otrok naučil, da kadarkoli se mu nekaj ne izide, lahko le malce potoži in najde nekoga, ki bo težavo rešil namesto njega. Ko je na situacijo pogledala s tega vidika, ji je bilo veliko lažje.
Ne glede na to, da so naravne posledice večkrat v pomoč otrokom, da se naučijo odgovornosti, pa še vedno obstaja nekaj trenutkov, ko naravne posledice niso tako zelo praktične:
- Ko je otrok v nevarnosti. Odrasli ne smemo dopustiti, da otrok izkusi naravno posledico igranja na cesti, na primer.
- Ko naravne posledice posežejo v pravice drugih. Starši ne smemo dovoliti, da bi preko naravnih posledic otrok dovoljeno vrgel kamen v nekoga drugega. To je en od razlogov, zakaj je nadzor izredno pomemben pri otrocih, mlajših od štirih let. Edini način, kako lahko preprečimo nevarne situacije za otroke v teh letih, je, da jih nadziramo in posredujemo ter tako preprečimo, da bi prišlo do nevarnih naravnih posledic.
- Ko se rezultat otrokovega vedenja zanj ne zdi problematičen in naravna posledica le-tega negativno vpliva na njihovo zdravje ali dobrobit. Na primer, nekaterim otrokom se odklanjanje kopanja ne zdi prav nič napačno ali umivanje zob, prehranjevanje z obilico hitre prehrane ali tudi to, da ne delajo domačih nalog.
Positive discipline