Ranljivost in stik s sabo

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ranljivost in stik s sabo

Pot do boljšega počutja

Ranljivost oziroma izražanje ranljivosti je pot do zdravja in dobrega počutja! Najprej pa je treba priti v stik s sabo, da sploh začutiš, spoznaš in sprejmeš ter vzljubiš svoje rane. Šele na ta način se lahko začnejo celiti. Eden od najbolj pogostih izzivov pa je, da ne čutimo stika s sabo. Vse preveč smo samo v svoji glavi, v racionalnem in kognitivnem delu možganov, saj smo tako naučeni – evropska tradicija zadnjih nekaj stoletij je namreč izrazito racionalno usmerjena in tako smo pozabili na druge aspekte našega ustroja in razmišljanja, kot so čustva, čutenje in občutki, intuicija in instinkt. Zato se zgodi odklop od sebe v sebi. Ker se vse to odvija v našem telesu, ponavadi telo začne kazati prve znake nepovezanosti: glavobol, bolečine v vratu, ramenih, križu, želodcu, slabo počutje, izčrpanost itd. Če se ne odzovemo, se lahko pojavijo še mentalni izzivi: razdražljivost, nemir, tesnoba, panični napadi, otožnost, depresija … Lahko se pojavijo bolezni, vnetja, kronične bolečine. Vse to je klic na pomoč. In prvi korak je, da začneš pri sebi, da se vprašaš: »Hej, kaj ti je, kaj čutiš, kaj rabiš?« In ko zaslišiš prve iskrene odgovore, takrat jih sprejmi, pa če so še tako butasti.

Meni se včasih porodi kakšna zelo otročja misel ali občutek: sama samcata sem na vsem svetu / užaljena sem, ker je rekel to in to / nočem hoditi v hrib, mučno mi je / zakaj bi morala jaz to narediti? / znorela bom, če se bo to nadaljevalo / in tako naprej.

Ponavadi bi takšne pristne občutke hitro pregnala z razumskim prepričevanjem in preusmerjanjem, češ, saj ni tako hudo, kaj ti pa je, bodi pametna, skuliraj se, itak ni nič narobe, vse je v redu, kaj se pa greš itd. Sedaj pa vem, da so ti občutki pristni, da so moji, da imajo nek svoj izvor, izvor v neki moji globlji rani, ki še ni zaceljena. In zato te neprijetne občutke sprejmem z LJUBEZNIJO. Rečem si: “Oh, boga moja punčka, težko ti je. Pridi k meni, da te potolažim”.

Ko smo ranjeni, ne rabimo prepričevanja, da je vse v redu, temveč rabimo empatijo, zrcaljenje svojih občutkov in rabimo vedeti in čutiti, da smo sprejete, četudi smo neprijetno razpoložene. Šele iz tega občutka varnosti lahko naredimo naprej korake v smeri izboljšanja počutja.

Da pa bi svoje globlje rane lahko začutile in spoznale ter sprejele, je treba najprej vzpostaviti stik s sabo

A kot kaže naša anketa, nas je veliko takšnih, ki ne najdemo stika s sabo, ne vemo točno, iz kje izvirajo naši čustveni in mentalni izzivi. Kako torej priti v stik s sabo?

Eden od najboljših načinov, kako pridemo v stik s sabo je stik s svojim telesom. V našem svetu se večinoma ukvarjamo z zunanjim videzom telesa, a tvoje telo, srčna moja, je veliko več kot zgolj zunanji izgled in mišice. Poleg tega imaš še kite, sklepe, kosti, notranje organe, drobovje, žile, kri, limfo, žleze, v telesu imaš svojo dušo, um, čustva, občutke, t. im. “gut feeling”, čakre, spečo kundalini, zavest, podzavest, nagnjenja, ideje, misli, intelekt, vero, energijo, upanje … Ja, vse to in še več SI TI! A nisi veličastna!

V stik s svojim telesom najlažje pridemo preko ukvarjanja z njim in eden od načinov je joga. Z jogijskimi vajami telo krepimo, razgibamo, raztegnemo, povežemo različne dele, ga sprostimo, da se počuti povezano. V osnovi je joga pot do združitve z višjim jazom, z zavestjo. Vendar ne rabiš iti na to pot, če ti ne ustreza. Joga ima namreč še veliko drugih, bolj zemeljskih in telesno-čustveno-umskih koristi, ki jih lahko s pridom uporabiš za izboljšanje svojega počutja. Asane lahko zelo blagodejno uravnavajo delovanje žlez z notranjim izločanjem, s čimer pride do splošnega fizično-umskega izboljšanja počutja. Pri določenih položajih se lahko vzbudijo določeni prijetni pa tudi neprijetni občutki. In kadar se pojavijo neprijetni občutki, je to super, saj je to znak, da je tu nek vozel, neka nepretočnost, neka rana, ki te vabi, da jo zaceliš. To je znak, da si prišla v stik s sabo. Da se lahko vprašaš: “Kaj ti je, deklica?” in da se odpreš za boleče odgovore.

Aleksandra Brlan

Aleksandra Brlan

Aleksandra Brlan je ustanoviteljica središča za pomoč pri dojenju, SRČNA (www.srcna.si in www.facebook.com/srcna.si) in je svetovalka za dojenje s certifikati UNICEF s področja dojenja. Je članica Društva svetovalcev za laktacijo in dojenje Slovenije ter ustanoviteljica fb skupine Dojenje po prvem letu. Svoje znanje stalno nadgrajuje na formalne in neformalne načine.
Aleksandra Brlan
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor