Temelji zavestne vzgoje – sočutna vzgoja
O temeljih ljubeče/sočutne/miroljubne vzgoje ste vsi, ki ste v skupini že več časa, verjetno že precej prebrali in izvedeli od moderatorjev pred mano. A vendar. Katere so bistvene značilnosti tega stila vzgoje?
Brezpogojna ljubezen
Vsi si želimo biti sprejeti in ljubljeni. To si želijo tudi naši otroci. Kot starši delamo na tem, da otrokom izkazujemo brezpogojno ljubezen, jih sprejemamo take kot so, tudi ko kaj zamočijo ali nas razjezijo. Brezpogojno ljubezen se trudimo uporabljati tudi pri vzgojnih prijemih. Izogibamo se uporabi fizične kazni, time-outa, manipuliranja, nagrajevanja, podkupovanja, groženj, poniževanja, primerjanja z drugimi in tako dalje. Izogibamo se tudi uporabi besed “priden” in “poreden”. Otrok mora ob nas začutiti, da ne potrebuje zaslužiti si naše ljubezni, ampak da ga ljubimo takega kot je, v dobrem in slabem.
Aktivno poslušanje (nekateri ga v slovenščini imenujejo tudi ljubeče poslušanje) in sprejemanje vseh čustev
Trudimo se otroka poslušati brez vpletanja, sugeriranja, tolaženja, preusmerjanja. Samo smo tam za otroka, nevtralni, radovedni in odprti, da nam pokaže svoj notranji svet čustev in svoja mnenja. Enostavno smo samo prisotni in se ne trudimo ga razumeti, saj ga ne moremo. Če ga bomo poskušali, se bomo hitro ujeli v past. To je namreč otrokov svet, in sveta druge osebe ne moremo nikoli v celoti razumeti. Lahko pa ga empatično poslušamo in s tem bomo ne samo dobili uvid v delček njegovega sveta, ker bomo sebe in svoj svet dali takrat na stran, ga bomo pravzaprav res začeli razumevati. Z aktivnim poslušanjem bomo tudi omogočili, da otrok vsa čustva sproti predeluje in jih ne tlači. Sočutni starš se prav zato trudi sprejeti vso paleto čustev tako v sebi kot v otroku in nobenega od čustev ne poskuša izločati ali zatirati.
Neposredna komunikacija
Kot starši se trudimo z otrokom komunicirati neposredno o svojih namenih, občutkih, potrebah in rešitvah, ki temeljijo na naših družinskih vrednotah. Izogibamo se uporabi prisile, da bi dosegli, da otrok naredi kar želimo, prav tako ne uporabljamo manipuliranja, podkupovanja in groženj. Vse te vzgojne metode nas namreč kot starše samo dodatno izčrpavajo. S tem, ko komuniciramo neposredno, učimo delati otroka enako z nami in drugimi.
Opolnomočen odnos
Kaj pomeni opolnomočen odnos? Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša o besedi opolnomočenje pravi: “slovenski izraz opolnomočenjepomeni krepitev moči/vloge posameznika, kar je navadno povezano z večjo odgovornostjo za sprejemanje odločitev.”
Kaj v praksi to pomeni? Da otroku prepuščamo, da ima svoj glas, da lahko pove kar misli, da lahko poda svoje ideje in rešitve ter sprejema določene odločitve sam, skladno z njegovo starostjo in našimi družinskimi pravili. Dodeljujemo mu torej večjo odgovornost in mu zaupamo ter ga sprejemamo takega, kot je v njegovem razmišljanju. Starš in otrok torej sodelujeta kot ekipa, iščeta rešitve, ki so sprejemljive za oba pola ter so v sozvočju z družinskimi vrednotami.
Meje in družinska pravila
Sočuten starš postavlja otroku meje, prav tako postavlja družinska pravila in vrednote. Izhajajo pa ta pravila iz osebnih vrednot in prepričanj, zato jih starš postavlja premišljeno in ne iz nezavednih vzgibov “ker sem jaz tako rekel” ali “ker si ti še otrok” izjav. Sočuten starš zna vsako pravilo ali mejo otroku razložiti, se ga drži tudi sam, prav tako pa zna držati tudi prostor za morebitna čustva, ki se v otroku ob soočenju s temi pravili lahko pojavljajo ter ga pri tem ljubeče posluša brez vmešavanja v proces.
V primeru, da pride iz otroka na plano v čustvenih izbruhih nasilje, zna postaviti spoštljive a jasne meje za zaščito sebe, drugih in otroka samega ter se trudi take vzgibe razumeti in razmišljati o vzrokih, zakaj je do tega prišlo. Razume, da je neprimerno vedenje samo simptom in da so pod tem simptomom globoka in močna čustva, ki jih ne smemo zatirati.
V tej točki se navadno marsikomu zazdi, da je sočutna vzgoja pravzaprav zelo permisivna, a v bistvu ni. Pravila in meje sočutni starš postavlja, le da je okrog njih veliko bolj fleksibilen, ni strogo rigiden in jih zna izbirati premišljeno ter iz sebe.
V teoriji se marsikomu vse to sliši enostavno, pa to vedno tudi ni. Ko nas določen sprožilec (trigger) prevzame in reagiramo nezavedno, lahko hitro zaidemo ven iz ljubeče vzgoje, pa čeprav si tega ne želimo. Ravno zato je zame sočutna oziroma ljubeča vzgoja le del sicer precej bolj širšega koncepta zavestne vzgoje, kjer se starš zaveda, da otrok ni njegova last, da otrok staršu nastavlja ogledalo in mu zrcali lastne šibke točke, da mu je otrok dan, da uči on njega in ne obratno ter da starš dela na osebni rasti, dviganju zavesti ter izobraževanju o sočutni vzgoji.
