Otroci z močno voljo
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Pisem vam, ker sem se nasla v enem izmed vaših zapisov. Imam 1.5 starega sina z močno voljo, obenem pa je zelo občutljiv fant. Veliko moram biti v njegovi bližini. Če ne naredim vsega, kakor si on zamisli, se vrže na tla in joka. In tega je čez dan veliko. Zbuja se tudi ponoči, včasih joka tako močno, da se ga ne da umiriti. Okolica se pritožuje zaradi njegovega joka, smo v bloku, kjer se vse sliši. Drugače je zelo bister in prijazen fant. Mislim si, da je to mogoče posledica tega, da sem sama bila že v nosečnosti in potem po porodu v stresu. Ne vem več, kaj narediti. Energijsko sem čisto izpraznjena, od nespanja in poslušanja tega joka. Kaj si vi mislite, zakaj bi lahko prihajalo do tako pogostih izbruhov trme? Kje se lotiti pri sebi iskati vzroke?
Hvala, lep dan “
Glede na to, da je bilo poleg tega anonimnega vprašanja kar nekaj ostalih vprašanj ali komentarjev na objavljene prispevke, ki so se prav tako navezovali na otrokovo močno voljo, trmo, čustvene izbruhe, kar nekaj pa vas je tudi v anketi odgovorilo, da imate največje izzive ravno pri otrokovem uporu in čustvenih izbruhih, sem se odločila, da bom objavila nekoliko daljši zapis na to temo ter poskušala tako preko odgovora tej mami odgovoriti nekako vsem naenkrat.
Otroci z močno voljo so namreč poglavje zase. Tu ne gre samo za obdobje, ko je otrok bolj trmast/samosvoj, kar se pojavi pri vseh otrocih v določeni meri, ampak gre za temperament oziroma skupek njegovih karakteristik. Niti to ne pomeni, da so otroci, ki imajo močno osebnost, boljši ali slabši od drugih. So pa zaradi nekaterih od teh aspektov osebnosti navadno za starše in vzgojitelje veliko veliko bolj naporni in zahtevni, sploh v teh prvih letih življenja, ko so njihovi možgani v največjem razvojnem poskoku.
Tudi sama imam sina z močno voljo. Če ne bi bilo njega, me danes ne bi bilo tukaj z vami. Če bi bil neproblematičen, umirjen, nezahteven, “priden”, kot sem bila kot otrok tudi sama, ali če bi “trznil” na moje vzgojne prijeme, ki sem jih bila deležna kot otok tudi sama, se tako globoko v vzgojo ne bi nikoli podala.
Prav njegova trma, upori in izjemno močni čustveni izbruhi so bili povod, da sem na to pot stopila in se začela spraševati o sebi, vzorcih vzgoje moje družine, tematikah, ki jih nimam predelanih in z njimi ne znam, ter o tem kdo sploh sem in kaj je moja glavna naloga v tem življenju.
In kljub vsemu znanju in predelanim osebnim tematikam so še vedno tu nove vsebine, na katerih delam. Prav zato se nimam za strokovnjakinjo. Sem le učenka tega življenja. Vsi smo samo učenci. Vsak dan nam življenje odpira nove vsebine, na katerih bi morali delati. Včasih se nekaterih vsebin lotimo takoj, spet druge morda odlašamo leta preden nam končno “klikne”, da je čas za spremembo, za nekatere si zatiskamo oči celo življenje in jih ne želimo sprevideti nikoli.
Kako je torej z otroki z močno voljo? Otroci z močno voljo so veliko bolj intenzivni, občutljivi, vztrajni, imajo veliko energije, so zelo nepredvidljivi, hkrati pa je pri njih zelo težko ustvariti nek ritem hranjenja, spanja, in se nekaj takih aspektov osebnosti je, kjer izstopajo. Velikokrat so tudi veliko bolj nadarjeni kot njihovi sovrstniki in nekoliko izstopajo iz povprečja.
S stališča zavestne vzgoje, iz katere izhajam, sama ne podajam rada nekih točnih korakov in specifičnih pristopov, kako pri njih postopati, kajti ti bodo morda pri določenem otroku delovali, pri drugem pa ne. In če se bo starš “zapel” tudi sam trmasto v te korake, bo prišlo do še ene od vojn med njim in otrokom. Tudi sama sem se namreč velikokrat tako zapela.
Iskala sem “orodja”, ki bodo delovala. “5-korakov pri čustvenih izbruhih”, “10-korakov do xy”. In ker ti koraki pri mojem otroku niso ravno delovali, so samo ojačali mojo nemoč in jezo ter konflikt z otrokom. Da sem napredovala, sem morala spregledati, da ni otrok tisti, ki ga morem spremeniti in “vkalupiti”, da bo postal takšen kot so vsi ostali, priden, brez izbruhov, umirjen, ampak da moram začeti spreminjati sebe. Da je ključ izboljšanja njegovega vedenja pravzaprav v meni.
Zato navadno predlagam rada, da starši otrok z močno voljo pravzaprav poskušajo pogledati v teh kriznih situacijah sami sebe in se trudijo spregledati, kaj jim tak otrok odseva nazaj. V staršu se navadno zbujajo velika čustva nemoči, jeze, besa, razočaranja, nesposobnosti, upora proti otroku in še marsikaj. Odpirajo se lastne rane iz otroštva, ko sami morda nismo nikoli imeli možnosti upreti se tako, kot se upira sedaj naš otrok, ko sami morda nismo bili slišani in razumljeni v naši drugačnosti. Vsak ima svojo rano, ki mu jo tak otrok odpira.
Kaj naj torej stori mamica 1.5 letnika iz anonimnega pisma, da bo življenje zanjo postalo z otrokom vsaj malo bolj znosno?
Ker je iz tako kratkega zapisa nemogoče ugotoviti, kje se kot mama zapletate, vam lahko podam le splošen nasvet. Za bolj specifičnega bi morala z vami osebno govoriti, izvedeti vašo življenjsko zgodbo in ugotoviti, kaj so tiste tematike, na katerih morate delati in vam jih otrok zrcali nazaj, postaviti cilje ter vas voditi po poti, da jih boste dosegli ter prišli do spremembe v otrokovem vedenju.
Kar mi iz tega zapisa prihaja sedaj intuitivno ven (morda se motim), je, da poskušate sprejeti sina takega, kot je. Spremeniti ga namreč ne morete. Če slučajno še niste, priporočam kot prvo v branje knjigo Celostni razvoj otroških možganov (Tina Payne Bryson, Daniel J. Siegel), ki je dosegljiva v večini večjih knjižnic in prevedena v slovenščino (ali katero koli drugo knjigo Dr. Siegel-a). Knjiga sicer ne govori specifično o otrocih z močno voljo, daje pa res zelo dober pogled v otrokov razvoj in vam bo razjasnila, zakaj pravzaprav vaš otrok še ne zna in ne zmore reagirati drugače pri teh letih. Podanih je tudi 12 strategij, ki vam lahko pomagajo pri izzivih, ki jih trenutno imate s sinom.
Poskušajte pa ozavestiti, da ste ključ v njegovo “boljše vedenje” vi sami in vaša umirjenost.
Ko se vam naslednjič začne metati po tleh in intenzivno jokati, ko ne bo po njegovo, se poskušajte samo mirno usesti ob njega. Ne hitite ga tolažiti, ne poskušajte mu ugoditi, ne preusmerjajte pozornosti, ne razlagajte. Samo bodite tam z njim v njegovi stiski. Če veste, da ga neka stvar pomirja, denimo objem, dotik, kozarec vode, nežna beseda ali glasba, mu to dajte.
Če nič od tega ne deluje, kar je pri otrocih z močno voljo zelo pogosto, samo bodite tam. Bistvo je, da zagotovite njegovo varnost, da se npr. zaradi izbruha kam ne udari ter da dobi občutek bližine, da ni sam v tem čustvenem tornadu. Vaša ljubeča prisotnost je dovolj. Če je vaš mož ali partner doma in zmore s takimi izbruhi bolje od vas, se izmenjujta.
Sicer pa se raje osredotočite nase. Kaj se takrat v vas dogaja? Kje vre? Kakšne misli vam gredo po glavi? Kakšna čustva prihajajo na plano in kje v telesu jih čutite. Dovolite si čutiti to stisko.
Poskušajte ozavestiti tudi, kaj vas moti pri tem, da se o njem pritožuje okolica. Vas je strah? Se čutite, da preveč izstopate iz povprečja zaradi sina? Kako ste sama s tem? Vas je strah izstopati? Vas je strah postaviti se zase? Čutite močno jezo? Imate morda čustvene izbruhe zato tudi sama?
Naj vas ne bo sram ničesar, kar pride na površje! Vsa vaša in otrokova čustva so OK!
Popolnoma vas razumem, da vam je ob tako močnih čustvenih izbruhih, ko se zdi, da se otrok sploh ne bo pomiril, ko ga ne znamo pomiriti niti mi sami, pa čeprav smo njegovi starši, ko nič ne pomaga, zdi vse skupaj preveč za vas. Čustveni izbruhi otrok z močno voljo znajo biti resnično zelo intenzivni in dolgotrajni. Zato tudi odprejo veliko več v staršu kot “mini” izbruhi pri mirnejših otrocih.
Najslabša napaka, v katero se lahko vsi starši otroka z močno voljo lahko ujamemo, pa je kaznovanje. In tja nas lahko zelo hitro zanese. Ko se otrok že n-tič meče po tleh, ker ni po njegovo, čeprav se ga trudimo razumeti in mu prisluhniti, ko divja in v sekundi razmeče celo stanovanje, čeprav ga opominjamo naj neha, ko mu namenimo x-krat več časa kot ostalim sorojencem za izvedbo dnevnih rutin, ko smo pod časovnim pritiskom in nimamo več časa za njegova zmišljevanja in naših mej ne jemlje resno, takrat nam kot staršem velikokrat prekipi in lahko posežemo po uporabi time-outa, kazni, odvzema igrač ali privilegija, ustrahovanja ali celo fizične kazni.
Če pri drugih otrocih vse ti vzgojni prijemi morda (navidezno) delujejo in pridemo do želenega cilja, torej da nas otrok uboga, je dejstvo, da pri otrocih z res močno voljo avtoriteta NE BO DELOVALA. PIKA. 🙂
Otroci z močno voljo bodo jasno pokazali, da se ne bodo podredili, saj je njihov duh drugačen, svoboden, enakovreden vsem, vreden spoštovanja. Kaj bodo torej storili? Zavrnili bodo vaše podkupovanje in nagrajevanje, ugovarjali bodo vašim jeznim ukazom, ne bodo ostali na time-outu, ne bodo se pustili manipulirati. Predvsem pa, uprli se bodo proti nam z agresijo in nasiljem, če bomo uporabili kakršno koli fizično kazen.
Kaj je torej rešitev, ko ne deluje niti “če ne boš priden, ti dam eno po riti”, “če boš priden, dobiš igračko”, “poglej raje tisto punčko, kako lepo sodeluje” ali “pa kaj bodo rekli drugi, če bos tako kričal”? Kaj storiti potem?
Odgovor je v sočutnem poslušanju, ljubeči bližini in vaši mirnosti. A tja ni vedno tako lahko priti. Zato si zastavite kratkoročne cilje in stopajte po tej poti počasi, predvsem pa ljubeče do sebe.
Cilj vas kot mame je na začetku torej, da:
- si dovolite redno polniti svoje baterije, ki se ob otroku z močno voljo veliko hitreje praznijo kot sicer. Vzemite si vsak dan vsaj kratek čas zase in počnite tisto, kar vas napolni fizično in duhovno. Sploh ker pravite tudi sama, da ste od vsega tega že popolnoma izčrpana. Če boste izpraznjena, boste še težje držala prostor otroku za vsa ta čustva;
- začnete delati na ozaveščanju vaših misli, čustev, impulzov, pa tudi spominov, ki se v vas porajajo ob čustvenem izbruhu otroka;
- poskušate razumeti, kako delujejo možgani otroka, da vam bo lažje vse skupaj razumeti (knjigo sem vam že navedla);
- razmislite, ali ni trenutno v otrokovem življenju več sprememb – pričetek ali menjava vrtca, vaš odhod v službo, nosečnost ali prihod sorojenca, selitev, konflikt med vami in partnerjem, stresno obdobje … Vse to lahko vpliva na ojačanje izbruhov in prav se je tega zavedati, da boste lažje razumela, da otrok vse to zaznava in ker ne zmore sprocesirati, vam to kaže navzven preko teh čustev. Njegovo obnašanje vam sporoča, da se ne zmore sam umiriti in da je zanj morda vsega preveč. Razmislite o zmanjšanju dražljajev nasploh in odstranite odvečne, nezanimive in prerasle igrače. Problem pri teh otrocih lahko nastane tudi zaradi pomanjkanja spanja (čeprav se spanju upirajo), zato razmislite, ali otrok dovolj spi.
Sprašujete tudi, če ni morda vaš stres v nosečnosti in takoj po porodu vplival na takšne izbruhe pri otroku. Kratek odgovor bi bil, lahko. Ni pa rečeno. Vse je odvisno, kakšen je bil ta stres, pa tudi od tega, kako ga je otrok dojemal. Toda zavestno spočetje otroka in vpliv naših čustvenih stanj v nosečnosti in takoj po porodu je obsežno poglavje zase, ki ga danes, v že tako obsežnem odgovoru ne morem pokriti. Lahko se mu posvetim v katerem od naslednjih predavanj v skupini. Ampak to sedaj za vas niti ni pomembno in tega izvedela z gotovostjo nikoli ne boste. Bistvo je, da se osredotočite na vaš problem tukaj in sedaj. Ne žrite se za nazaj.
Sprejmite situacijo, sprejmite sebe in otroka. Ste super mama in verjamem da vam bo uspelo narediti spremembe! Srečno! ❤️
Po poklicu sem univerzitetna diplomirana sociologija ter certificiran coach (trener) zavestne vzgoje.
- Zakaj je zavestna vzgoja tako zelo pomembna? - 12. 12. 2019
- Zavestna vzgoja - 12. 12. 2019
- Otroci z močno voljo - 15. 9. 2019
