Dojenček v naročju, dojenček pod srcem (2)

Kje smo ostali … Aha, torej, porod je minil brez kakršnih koli fizičnih zapletov, dete zdravo. kričavo, mama pa … Mama pa hormonska razvalina. Kljub temu, da sem bila izredno zadovoljna z osebjem na oddelku največje slovenske porodnišnice, sem komaj čakala, da greva z deklico domov, da se naučiva dojenja (sina zaradi njegovega zdravstvenega stanja nisem mogla dojiti) in da se doma pošteno zjokam in dam iz sebe vse, kar se je nabralo v meni.

Dojenček v naročju, dojenček pod srcem (2)

Doma pa se je resno delo šele začelo. Razpeta med dojenjem novorojenke in animiranjem malčka, neprespanimi nočmi, ker se je moja deklica odločila, da mi bo delala družbo ponoči in zaspala, ko se njen bratec zbudi, sem bila resnično hvaležna partnerju, ki se je izredno izkazal in bil ati, gospodinja in kuhar, vse v enem. Moja mami in sestra ne živita blizu, tašča pa je zgodba zase in ko je minil očetovski dopust, sem bila vržena v kaos.

Prvi meseci so bili zelo naporni. In takrat sem si želela, da bi v katerem od člankov, ki sem jih prebirala, ali pa v kateri od debat na facebooku mamice opisale, kako je realno usklajevati potrebe dveh majhnih otrok. No, saj ena ali dve sta se trudili opisati, a ker prevladuje opis skozi rožnata očala, sem seveda raje verjela meni bolj všečnemu. Danes vem, da temu ni tako. Potrebuješ ogromno energije, volje, živcev in podpore, da prebrodiš prve mesece in potem … Potem postane neverjetno!

Otročka sta neverjetno povezana, se imata rada, iščeta drug drugega po stanovanju, se kregata, igrata in smejita skupaj, mlajši hitreje motorično napreduje, saj želi slediti starejšemu. In tu bi lahko pozitivne stvari naštevala v nedogled!

Drage nosečke in mamice, brez slabe vesti vam lahko obljubim, da bo dojenček v naročju in dojenček pod srcem najtežja, najbolj zahtevna izkušnja vašega življenja, najboljši test za zvezo z vašim partnerjem, a obenem neponovljiva avantura, polna ljubezni, smeha in sreče. Kar pa je bistvo družine, kajne?

Ni lepšega kot jutra, ko se en od otrok zbudi prej in kliče drugega in opazovati, kako nepopisno srečna sta, da je prav obraz sorojenca prvi, ki ga zjutraj nasmejan pozdravi (pustimo zdaj to, da se običajno še pred zajtrkom prvič skregata, to vzameš v zakup!).

Nikakor pa ne gre pozabiti na še eno super posledico nosečnosti ene za drugo – dolga porodniška! V mojem primeru je trajala dve leti in šest mesecev (oziroma še traja, do začetka septembra). Ves ta čas sem 24 ur na dan z njima, v obdobju, ko najbolj potrebujeta mamino bližino.

Lahko rečem, da sem zavoljo te nenačrtovane izkušnje postala boljša oseba, odlična organizatorka, boljša partnerka in predvsem boljša mamica.

In ko me kdo vpraša, če bi šla še enkrat čez vse to, mu odgovorim: Absolutno!!! Če kaj, so otroci vredni vseh odrekanj, žrtvovanj in izgubljenih živcev, saj ti povrnejo v tolikšni meri in s toliko ljubezni, da se ne da opisati.

Mamice pa točno veste, o čem govorim.

GaVi

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor