Je bolje, da otrok sedi ali čepi?

Vsi starši in predvsem moški se verjetno spomnimo tistega olajšanja, ko je naš otrok »presedlal« s plenic na kahlico. Nič več pokakanih plenic in tiste smrdljive zmesi nekje med majonezo in gorčico, ki jo je bilo treba zaviti in čim prej vreči stran, hermetično zaprto, da ni potem še celo stanovanje »dišalo« po tej mešanici.

Brisanje ritke po opravljanju velike potrebe na kahlici je pravo olajšanje v primerjavi z brisanjem pokakane ritke malega pleničarja, a je še vedno slabše od samega kakanja na stranišču. Daleč od oči, daleč od srca, pravijo. No, tukaj je podobno – daleč od nosu, daleč od smradu. Tistih nekaj trenutkov po »tati, sem že«, bomo pa ja že potrpeli, le da se končno spravita na stranišče.

Če sem se pred mesecem veselil, da moji dve mali deklici počasi prehajata iz kahličnega v školjčno opravljanje potrebe, se mi zdaj porajajo dvomi, ki sem jih zapisal v naslovu prispevka.

Pa je res tako zelo dobro opravljati veliko potrebo na školjki?

Ja, to je tisto, s čemer se ubadam zadnje čase, saj sem si za lastne potrebe omislil pručko. Najprej sem si sposodil otroško, potem pa nabavil tisto čisto tapravo »odraslo« pručko kot pripomoček za lažje odvajanje blata.

In moram reči, da deluje. Deluje pa zato, ker je telo pri čepenju v dosti bolj naravnem položaju za iztrebljanje kot je to pri sedenju. No, da se vrnem na dilemo …

Ko gledam, kako otroka sedita na kahlici, se mi zdi, kot da pravzaprav čepita. In to je tisti položaj, ki je pri odvajanju blata dober. Zakaj bi ju potem navajal na školjko in sedenje, če pa je za opravljane velike potrebe boljše čepenje?

Zaenkrat se tolažim, da obe mali ritki pri kakanju na školjki kar padeta vanjo, tako da je položaj podoben čepečemu. A zakaj bi počel nekaj, kar naj bi bilo škodljivo?

Vidim, da tudi otroka rada uporabljata pručko za »sedenje« na školjki, saj imata še v genih zapisani naravni položaj za iztrebljanje in ne vem, zakaj bi ga moral iztrebiti.

Torej, sedeti ali čepeti?