Odnos s starši ali rezanje popkovnice
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
V pisarni se srečujem tako z odraslimi otroci kot s starši odraslih otrok in oboji so pogosto v stiskah zaradi medsebojnih odnosov. Tokrat bom odgovarjal na vprašanja, ki mi jih postavljajo odrasli otroci, v naslednjem javljanju pa na vprašanja, ki mi jih postavljajo starši odraslih otrok. Odrasli otroci govorijo o tem, kako naj postavijo meje, kako naj si uredijo stanovanje v hiši staršev, kolikokrat morajo obiskati stare starše, pa o taščah in tastih gre pogovor in o nasvetih, ki jih stari starši dobronamerno delijo naokrog, o pričakovanjih, ki jih imajo starši do njih, … in to bo tema tokratnega javljanja. Starši odraslih otrok pa sprašujejo, če je res tako narobe, če mlade povabijo na kosilo, če res ne smejo več ničesar reči, kako to, da bi mladi radi naredili vse po svoje, kako nimajo možnosti razviti pravega odnosa z vnuki, … o tem pa bom pisala naslednjič. Nekatere od tem, o katerih bom pisala v tokratnem javljanju so: popkovnica in njeno rezanje, postavljanje mej, pričakovanja, kako se spreminjajo vloge v družinah in še o čem. Moji odgovori odražajo moje mnenje, pridobljeno iz osebnih in profesionalnih izkušenj. Pretresite jih, iz njih vzemite le tiste stvari, ki pašejo na vas in vašo družino, ostalo pa zavrzite. Kajti, vsak je strokovnjak za svojo družino in ve in čuti, kaj je najbolje zanjo.
»O kakšni popkovnici pravzaprav govoriš?« me sprašujejo moji klienti.
Ko se otrok rodi, se mora prerezati popkovnica. Če se ne bi in bi na koncu popkovine še vedno bila posteljica, bi lahko prišlo do okužbe novorojenčka, ko bi se v posteljici začeli razkrojni procesi. Pri novorojenčku mora to narediti nekdo drug: dandanes pogosto oče ali babica. Novorojenček sam tega še ni sposoben. Sama pravim, da moramo popkovnico prerezati najmanj še enkra t. Najkasneje ko odrastemo. Tudi tokrat gre za popkovnico med nami in našimi starši. In podobno kot pri novorojenčku lahko to, da je ne prerežemo, vodi v okužbo. Okužbo odnosov. Vendar pa za razliko od tedaj, ko smo bili novorojenčki in so nam popkovnico morali prerezati drugi, moramo tokrat to storiti sami.
No, nekateri starši popkovnico počasi začnejo rezati že med odraščanjem otrok: to so starši, ki svojim otrokom zaupajo, ki verjamejo vanje, ki so tam za njih, ki jih zares vidijo in slišijo, ki jim stojijo ob strani na način, ki je naravnan na otroka, ki sprejemajo otrokove meje in znajo in zmorejo postaviti svoje meje, ki otroku pustijo, da sprejema svoje lastne odločitve in se odloči za svojo pot (čeprav bi si starši želeli kaj drugega), ki imajo smisel v življenju tudi, ko otroci zapustijo gnezdo.
Ne dvomim, da obstajajo tudi taki starši, vendar niso v večini in v svoji psihoterapevtski praksi sem se le redko srečala s člani takih družin. Pa še v teh primerih mora en del popkovnice prerezati otrok. Šele s tem bo zares odrasel, prevzel odgovornost za svoje življenje, se postavil na svoje noge, starše videl kot »normalna« človeška bitja z vsemi plusi in minusi, …
V vseh ostalih družinah pa bi bilo dobro, pravzaprav nujno, da otroci, ko odrastejo, prerežejo popkovnico s svojimi starši. Čeprav je rezanje popkovnice boleče. Za vse udeležene: to je za starše in za odrasle otroke (in njihove partnerje).
Popkovnica, o kateri govorim, je čustvena popkovnica, je popkovnica odraslosti, zrelosti in samostojnosti. Ne vidi se je tako (očitno) kot pri novorojenčku in predvsem za njeno rezanje ne obstajajo škarje, ki bi jih lahko kupil v navadni ali specializirani trgovini. Kako torej veš, da jo sploh imaš? O tem bom govorila v naslednjem prispevku.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
