Če je otrok nahranjen, previt in vse bp, potem ne bo hudega, če malo joka

Solze otroka so tako velikokrat izbrisane in prehitro posušene, da sploh nimajo časa, da bi nam povedale svojo zgodbo. Kaj nam solze govorijo?

Solze imajo 100 odtenkov. Lahko so solze sreče, lahko so solze ganjenosti. Največkrat pa so solze izraz stiske ali žalosti. Lahko otrok joka zato, ker ima občutek, da ne zna, da ne zmore. Lahko ga je strah. Lahko je prizadet. Je vsega preveč in ga občutki preplavljajo. Lahko se mu godi krivica.

Ničkolikokrat sem že slišala, da otrok izsiljuje in zato joka, ker mu ne damo tistega, kar si želi. Starš to ve zato, ker ko otrok dobi, kar si želi, se solze posušijo. Ampak otrok lahko joka zato, ker še ne zna ravnati s frustracijo, ker še ne zna regulirati svojih občutkov in čustev ob meji, ob tem, da mu rečemo NE. In tukaj je naloga starša, da ga sčasoma in z mnogimi izkušnjami nauči, da je v redu, če je razburjen, ker nečesa ne sme, da lahko to izrazi in da je starš tukaj zato, da mu pomaga čez te občutke nelagodja in preplavljanja. Ne da mu vedno popusti, ampak da ga vodi in je ob njem!

Otrok največkrat potrebuje ob sebi PRIČO svojega doživljanja, ker starš je otroku zrcalo. “Če me starš vidi in čuti, potem je moja realnost resnična. Potem je res to kar čutim.” je njegovo doživljanje. Otrok namreč potrebuje odsev svojega sveta, da zanj lahko postane resničen.

Solze govorijo, da otrok ob sebi potrebuje ljubečo mamo ali očeta (ali babico ali dedka ali prijatelja), ki bo ob njem, ko je v stiski. Tako da dobi izkušnjo, da ni treba, da je v stiski sam, ampak se lahko na drugega nasloni, ko to potrebuje. To pa je njuna izkušnja za vsakega otroka, ki jo ponese s seboj v odraslost. In koliko odraslih se danes v svoji stiski ne zmore obrniti po pomoč? Dajmo otroku to izkušnjo in bo tudi njegova odraslost lažja, ker bo vedel, da se lahko nasloni na drugega, ko to potrebuje.

“Če je otrok nahranjen, previt in vse bp, potem ne bo hudega, če malo joka.”

Tudi to je bil eden od komentarjev na moj članek o izjokavanju dojenčkov. Velikokrat mame rečejo prav to: “Če je otrok nahranjen, previt in vse BP, potem pa ne bo hudega, če malo joka.”

Ne govorim o tem, da otrok ne sme malo pojokati. Če me spremljate, jaz zelo veliko govorim o tem, da otrok mora imeti prostor, kjer lahko pokaže svoja čustva in občutke in da mora imeti tudi prostor za jok. Govorim pa o metodi izjokavanja, kjer dojenčka načrtno pustimo jokati, z namenom, da se nauči zaspati sam. Ob tem pozabljamo na eno izmed bistvenih in temeljnih potreb, ki jo imajo novorojenčki in dojenčki. To je potreba po koregulaciji. To pomeni, da dojenček potrebuje ob sebi primarnega skrbnika, ki mu pomaga uravnavati delovanje živčnega sistema.

Nevroznanstveniki so pri tem zelo jasni, da živčni sistem dojenčka še ni zrel za to, da bi to zmogel sam in da je odvisno od tega, kako bo mama (oziroma primarni skrbnik) odgovarjal na dojenčkova stanja, ko ne bo reguliran, kako bo dojenček razvil svoj živčni sistem in kakšne odgovore na stres bo kasneje v življenju zmogel.

Zato sem mi zdi zelo smiselno, da javno govorimo o tem, da ta metoda, kjer dojenčka UČIMO, kako naj zaspi, ni ustrezna. Še enkrat poudarjam, da moj namen ni večanje občutka krivde vsem mamam, ki so tako uspavale svoje dojenčke, niti večanje občutka krivde tistim mamam, ki to še vedno delajo, ampak so moje objave namenjene ozaveščanju staršev in predajanju informacij, ki so zaradi razvoja znanosti dostopne šele zadnjih nekaj let. Kljub temu, da ima lahko vsak svoje mnenje in vsak svojo “metodo”, pa je znanje o delovanju in zorenju živčnega sistema danes precej bolj jasno in nedvoumno. Dojenček za to, da se lahko pomiri, ob sebi potrebuje primarnega skrbnika.  

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor