Česa so me naučili moji otroci

Lani avgusta, na poti domov iz Velenja, kjer smo obiskali mojo mamo ob njenem triinosemdesetem rojstnem dnevu (mojo veliko vzornico), sem ob debati v avtu in veliko zrelih mislih svojih otrok pričela ugotavljati, koliko so me moji trije sinovi že naučili. Vse od takrat, ko so prišli na svet. Vsak od njih je zgodba zase, unikaten človek, in vsak je moj učitelj. Včasih eden, drugič drugi. Včasih vsi trije hkrati. Starši mislimo, kako mi učimo in vzgajamo svoje otroke. Res – naučili smo jih jesti, hoditi, peti, plesati, metati žogo, plavati, biti tiho, ko bratec ali sestrica spi, hoditi čez cesto, voziti kolo, pospravljati, hoditi na kahlico in na stranišče, biti vljudni (čarobne besede, brez katerih ne morejo dobiti, kar si želijo) … in še marsikaj.

Česa so me naučili moji otroci

Piše Mirjana Mladič

Zagotovo se veliko staršev spomni, kdaj so se ugriznili v jezik, ko so – že spet – hoteli začeti »predavati« in razlagati, pa so se še pravi čas spomnili, da so njihovi otroci že dovolj veliki, da tega ne potrebujejo … ali pa so jim vse že (vsaj) enkrat prej povedali.

Kdo od nas pa se je že vprašal, kaj so naši otroci naučili nas?

Vedno mi je bila všeč misel: »Tvoji otroci niso tvoja last. Dobil si jih »na posodo« in tvoja naloga je, da zrastejo v samostojne in odgovorne ljudi. Da postanejo najboljši, kar so lahko, na področjih, kjer si to želijo.«

Torej ne na področjih, kjer jaz mislim, da bi morali biti uspešni? Res?

Pri fantih velja – vsaj pri meni – še eno pravilo. »Kupila« sem ga od Lewa Powersa, ki je 60 let vodil skavte: »Fantje hočejo vedeti tri stvari – kdo je šef, kakšna so pravila in ali jih boste prisilili, da jih bodo spoštovali.« Uspešno sem ga uveljavljala v praksi, včasih še preveč. Morda tudi zato, ker sem spregledala drugi del izjave gospoda Powersa: »Če hočete s fanti vzpostaviti dober odnos, jim morate biti vodja, in to prijazen vodja. Postaviti morate le taka pravila igre, ki jih lahko uveljavite, in potem jih morate dosledno uveljavljati.« Dokler me tega niso naučili moji fantje, zdaj že skoraj vsi mladi moški.

Pri vzgoji mi je pomagalo tudi naslednje načelo: »Ni treba biti perfektna mama. Dovolj je, da si najboljša, kar si v danem trenutku lahko. Otroci bodo preživeli.« Mislim, da mi je marsikdaj prihranilo marsikatero muko, občutek manjvrednosti in nesposobnosti, ki pogosto peklì mlade mame, ki se jim zdi, da morajo biti vedno popolne, vedno na voljo in vselej postaviti otrokove potrebe pred svoje lastne. Po mojem mnenju je samo zadovoljna in srečna mama dobra mama. In ne večno žrtvujoča se tipična cankarjanska slovenska mati. Kar ne pomeni, da se včasih nisem tako počutila.

Verjamem tudi, da je tudi malce bolj (ali »preveč«) avtoritarna vzgoja boljša kot preveč popustljiva (permisivna), ki je v zadnjih desetletjih tako prevladala. Če otrok nima vsega, kar bi lahko imel/dobil ali ne more početi vsega, kar (domnevno) lahko počnejo njegovi vrstniki ali vrstnice, bo škoda manjša, kot če mu preveč popuščamo. Na dolgi rok.

Še eno generalno pravilo se mi zdi zelo pomembno: naloga staršev je, da otroku pomagajo, da postane najboljši na tistem področju ali področjih, ki so zanj/o pomembna. Ne da preko otrok uresničujejo svoje neizpolnjene sanje. Ne da postane zdravnik, ker si dedek to želi. Postane naj tisto, kar si sam želi in uresničuje naj svoje sanje. Naša naloga je, da mu jih pomagamo odkriti in da ga potem z žametno roko spodbujamo, da jih tudi uresniči. Velja tudi za frizuro, stil oblačenja, izbiranje prijateljev, deklet/fantov, glasbeni okus …

Kupila sem veliko knjig o vzgoji, nekaj sem jih tudi dobila. Prebrala sem jih manj. Še manj sem jim skušala slepo slediti. Preizkusila sem nekaj »receptov«. Nekateri so se obnesli bolj, drugi manj. Zdaj te knjige podarjam naprej, mamam z mlajšimi otroki od mojih. Nekaj sem jih prodala tudi na Bolhi. Znanje mora krožiti.

Česa so me naučili moji otroci

Česa so me torej moji otroci naučili?

Najprej, večje empatije, sposobnosti vživljanja v druge. Proces se začne takoj po rojstvu, ko se moraš naučiti »sporazumevati« z bitjecem, ki ne zna govoriti, katerega edini način izražanja nelagodja je jok, in malce kasneje, veselja – smeh. Če »spustiš« svoje predstave o tem, kakšen naj bi bil otrok, kako naj bi se vedel pri določeni starosti, in nehaš poslušati dobronamerne nasvete, kaj bi otrok že moral znati/smeti in česa ne, ter svojega otročka samo opazuješ, se mu prilagajaš, je pol dela že opravljenega, do polovice težav sploh ne pride in oba sta zadovoljna (pa seveda tudi drugi družinski členi).

Naučili so me, da v pogovorih z njimi ni tabujev – če jih ne vzpostavim jaz. Otroci nimajo predsodkov, če jim damo priložnost, se bodo brez zadržkov pogovarjali tako o svojih mnenjih/prepričanjih, svojem telesu, smrti, konfliktih, malo kasneje tudi o spolnosti – in nas pogosto presenetijo s svojo otroško modrostjo in drugačnim načinom razmišljanja. Boljše priprave na odraslo življenje, kot je možnost izražati svoje misli, se pogovarjati, ne da bi starši nastopali s pozicije avtoritete in moči, ne poznam.

Naučili so me, da je včasih bolje še enkrat premisliti, preden grem »z glavo skozi zid«. Zame zelo pomembno spoznanje. Morala sem stopiti korak nazaj in dovoliti, da stvari niso vedno šle »po moje«. Verjemite, ni bilo vedno lahko.

Naučili so me tudi, da same najboljše ocene niso najpomembnejše v življenju (tudi s tem sem imela kar nekaj težav). Ko sem se odrekla temu prepričanju in sprejela, da so moji fantje drugačni, kot sem bila jaz (ja, bila sem zelo pridna in marljiva punčka), so se naši odnosi naenkrat bistveno izboljšali.

Predvsem pa sem se naučila, da ne glede, kako enako poskušam vzgajati in pristopati, bo vsak otrok odreagiral drugače – ker je vsak drugačen, individualen … unikat.

Ena najlepših otroških modrosti, kar sem jih slišala, je v temle posnetku:

Kaj pa so vaši otroci naučili vas?

Mirjana Mladič

Mirjana Mladič

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka, NLP praktik, svetovalka, predavateljica, moderatorka z zelo raznolikimi delovnimi izkušnjami, ki so me naučile prilagodljivosti in sprejemanja različnih okoliščin in ljudi. Od nekdaj so me zanimali odnosi in komunikacija. Sem mama treh sinov, Sama, Iztoka in Matjaža, danes že skoraj odraslih. Med najstarejšim in najmlajšim je pet let in pol razlike. Dva sta disleksika, eden je tudi trajno gibalno oviran zaradi prirojenega obojestranskega izpaha kolkov. Vzgoja treh fantov je bila zame nenehen izziv in velik užitek. O različnih zgodah in nezgodah ter svojih »učnih izkušnjah« pri vzgoji pripravljam knjigo, iz katere so članki, ki jih lahko preberete na strani Za starše, iz katere sem črpala veliko zanimivih in uporabnih virov v podporo svojim zgodbam.
Mirjana Mladič
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Mirjana Mladič

Mirjana Mladič

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka, NLP praktik, svetovalka, predavateljica, moderatorka z zelo raznolikimi delovnimi izkušnjami, ki so me naučile prilagodljivosti in sprejemanja različnih okoliščin in ljudi. Od nekdaj so me zanimali odnosi in komunikacija. Sem mama treh sinov, Sama, Iztoka in Matjaža, danes že skoraj odraslih. Med najstarejšim in najmlajšim je pet let in pol razlike. Dva sta disleksika, eden je tudi trajno gibalno oviran zaradi prirojenega obojestranskega izpaha kolkov. Vzgoja treh fantov je bila zame nenehen izziv in velik užitek. O različnih zgodah in nezgodah ter svojih »učnih izkušnjah« pri vzgoji pripravljam knjigo, iz katere so članki, ki jih lahko preberete na strani Za starše, iz katere sem črpala veliko zanimivih in uporabnih virov v podporo svojim zgodbam.

Dodaj odgovor