Igra kot nekoč

Igra kot nekoč

V času, ko se skoraj po celem svetu življenje družin odvija za štirimi stenami, smo si lahko vzeli tudi nekaj časa za pospravljanje stare šare in izvlekli s podstrešja kakšno pozabljeno škatlo v kateri so spravljeni spomini iz otroštva. Ob prebiranju starih fotografij, ki so krožile na spletu, sem obudila številne zgodbe iz mojih mladih dni.

Spomin na mojo mladost je lep. Mularija je ves prosti čas preživela ob igri. Starši so bili nejevoljni, ker nikakor nismo želeli domov, zvečer pa smo zaradi utrujenosti v postelje popadali kar sami.

Otroci smo zelo radi zahajali v gozd. Gozd je bil prostor, kjer smo se počutili varne in sproščene. Spomladi smo nabirali šopke rož za naše mame. Poleti borovnice in sladke gozdne jagode. Ko je prišla jesen, smo se s košarami podali po kostanj in druge gozdne sadeže. Premagovali smo številne ovire, skakali čez potoke, preskakovali spolzke korenine in mimogrede splezali na drevo. Naše roke so postajale spretnejše in močnejše, postajali smo bolj natančni, urili smo ravnotežje, koordinacijo, hitrost in vzdržljivost. Na gozdnih tleh smo iz lubja gradili hišice, suhe veje so bile ceste po katerih so se vozili avtomobilčki – storži. Pod našimi rokami so nastajala cela naselja. Med igro so naša čutila prejemala številne senzorne dražljaje, ki so bili potrebni za naš razvoj. Obdajal nas je prijeten zvok gozda, petje ptic, šumenje vetra in žuborenje potoka. Dotikali smo se mokre zemlje , vlažnega mahu in suhega listja, vonjali smrekove iglice in trohnenje lesa.

Ustvarjalna igra nam je omogočala neskončne priložnosti, pridobivali smo številne socialne, vedenjske, čustvene in govorne veščine. S prijatelji smo pri reševanju problemov sodelovali, predlagali rešitve, sklepali kompromise, upoštevali pravila igre in mnenja drugih. Prišli smo do številnih ustvarjalnih rešitev in idej. Imeli smo se lepo.

Zdi se, da smo se v hitrem tempu življenja oddaljili od narave. Časa za igro je vedno manj, aktivnosti so natančno strukturirane in umeščene v naš delovni dan. Morda se nam ravno zdaj, ko se svet spopada z novonastalo situacijo, ponuja priložnost, da spremenimo navade in si postavimo nove cilje.

Trenutno ni čas, da bi se lahko ljudje množično družili v parkih in na igriščih, imamo pa čas, da razmislimo. Starši lahko kakšen večer odložimo televizijske daljince, tablice in telefone ter svojim otrokom predstavimo igre, ki smo se jih igrali nekoč. Ko bo priložnost pa ne pozabimo na številne možnosti in prednosti, ki nam jih nudi narava.

Mojca Potočnik

Mojca Potočnik

Sem diplomirana delovna terapevtka in terapevtka senzorne integracije. Od leta 2003 sem del timarazvojne ambulante v Zdravstvenem domu.

Z dodatnimi izobraževanji na področju ocenjevanja in obravnave otrok s posebnimi potrebamisem pridobila številna nova znanja. Udeležila sem se različnihpredavanj o delu z otroki s spektroavtistično motnjo.

V letu 2013 sem opravila vse štiri module senzorne integracije in pridobila certifikat za izvajanje tega pristopa.

Pri delu se srečujem z različnimi diagnozami in motnjami v razvoju. Predvsem pa v našo ambulanto prihajajootroci, ki imajo težave in potrebujejo našo pomoč. Pri obravnavi otrok sodelujem z zdravniki pediatri, psihologi, logopedi, nevrofizioterpevti, specialnimi pedagogi, vzgojitelji in učitelji.

Svoje delo imam rada. Veselim se kadar otroci radi prihajajo na obravnavo, so srečni inob tem napredujejo.

Spremljate nas lahko na: FB strani Delovna terapija in senzorna integracija za otroke.

Mojca Potočnik

Latest posts by Mojca Potočnik (see all)

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor